Sporočilo letošnjih dveh pomembnih obletnic naše zgodovine

Objavljeno dne/Published on: 22.06.2017

Evropa letos praznuje 500-letnico reformacije, ki je iz verskega gibanja za reformo Cerkve prerasla v kulturno in civilizacijsko gibanje. Začetnik reformacije Martin Luter je sledil svetopisemski maksimi: Vsak jezik bo slavil Boga! Zahteval je, da se bogoslužje vrši v ljudskem jeziku in da je temeljna knjiga krščanstva Sveto pismo dostopna vsem vernikom, zato jo je nujno prevajati v narodne jezike. Tako je reformacija izzvala oblikovanje mnogih evropskih knjižnih jezikov. Tudi Nemcem je z normiranjem knjižnega jezika dala orodje za nacionalno poenotenje nemških dežel. Lutrovo dejanje ima zato velik kulturni in civilizacijski pomen za mnoge evropske narode, tudi Slovence. Klicu k reformi Cerkve in vrnitvi k izvirom krščanstva se je odzval tudi Primož Trubar, ki je protestantsko gibanje uveljavil med Slovenci. Njegov poglavitni pomen za naš narod je kulturni in civilizacijski. Prvi je normiral knjižno slovenščino in dal našemu ljudstvu prve knjige v želji, da ga opismeni in mu približa na razumljiv način temeljne nauke krščanske vere. Zato je leta 1551 kot prvi knjigi izdal Abecednik in Katekizem. Prvi je začel prevajati v slovenščino temeljno knjigo zahodne civilizacije in krščanstva Sveto pismo. Njegovo delo na tem področju je okronal Jurij Dalmatin, ki je leta 1584 izdal celoten prevod Biblije v monumentalni knjigi, in sicer samo 40 let po izidu nemškega prevoda Biblije. Tako smo se Slovenci zapisali med prve evropske narode kot narod Knjige in s tem v kulturno zgodovino Evrope.

Two Major Anniversaries in Slovenian History

This year, Europe is celebrating the 500th anniversary of the Reformation, which has evolved from a religious movement to a cultural and civilizational one. The initiator of the Reformation was Martin Luther who followed the biblical code, “God shall be praised in all languages!” He demanded that God be praised in the language of the people and that the fundamental book of Christianity, the Bible, be made available to all believers, hence, it had to be translated into national languages. The Reformation thus prompted the shaping of many a European literary language. In Germany, for instance, the standardization of the literary language paved the way for the unification of the country. Luther’s actions were, therefore, of great cultural and civilizational significance to many European nations, among them also Slovenians. Also supporting the initiative for the reform of the Church and re-adopting of the old Christian values was Primož Trubar, who brought the Reformation to Slovenia. His efforts for the Slovenian culture and civilization were priceless. He was the first to standardize the Slovenian literary language and he presented his nation with their very first books, hoping to contribute to a higher degree of literacy and help spread the teachings of the Christian religion. In 1551, he published the first Slovenian books entitled Abecednik and Katekizem. He was also the first to begin translating the Holy Bible into Slovenian. He was succeeded by Jurij Dalmatin, who in 1584 published the whole monumental translation of the Bible into Slovenian – and just 40 years after the publication of the German translation. Thus, the Slovenians went down in history as one of the first European “book nations”.

Trubar je s slovensko knjigo priklical v zgodovinsko življenje naš narod in nam dal, razdeljene na mnoge dežele, tudi enotno ime Slovenci ter prvi na osnovi jezika označil ozemlje naše domovine, ki je tedaj obsegalo Koroško, Kranjsko, Štajersko, Goriško, Bezjaško in Istro. S  svojo Cerkovno ordningo (Cerkvenim redom) pa je začrtal tudi civilizacijski razvoj našemu narodu ne le z organizacijo »cerkve slovenskega jezika«, ampak tudi z načrtom za organizacijo šolstva od osnovne do visokega šolstva. Žal je protireformacijska akcija zatrla vse pridobitve in načrte slovenskih protestantov. Po zaslugi Dalmatinove Biblije pa je ostal njihov knjižni jezik skozi dve stoletji, vse do naslednjega prevoda celotnega Svetega pisma, ki ga je na osnovi Dalmatinovega opravil Jurij Japelj, ne le norma knjižnega jezika ampak tudi združujoč dejavnik slovenskega naroda in nosilec njegove narodne ter kulturne zavesti. Izid Dalmatinove Biblije so omogočili deželni zbori vseh treh največjih slovenskih dežel: Koroške, Kranjske in Štajerske, kar dokazuje uveljavitev Trubarjeve ideje o jeziku kot narodotvornem dejavniku. Tako je največji dosežek slovenskega protestantskega gibanja 16. stoletja v dejstvu, da je slovenski knjižni jezik postal povezovalni dejavnik združevanja Slovencev v enoten narod in nosilec oblikovanja narodne in kulturne zavesti. Slovenski jezik in kultura sta to vlogo opravljala pet stoletij do ustanovitve samostojne slovenske države in sta še danes temeljni kamen našega narodnega bivanja, kar bosta tudi v prihodnosti. Zato je prav, da se 500-letnice reformacije spominjamo tudi Slovenci kot velikega kulturno civilizacijskega dejanja, ki nas je kot narod povzdignil med zgodovinske, kulturne in državotvorne narode Evrope.

Prav Trubarjeva opredelitev ozemeljske razprostranjenosti slovenskega naroda je narekovala v letu pomladi evropskih narodov, v času revolucije leta 1848, oblikovanje programa Zedinjene Slovenije, ki ga je prvi zapisal in objavil celovški stolni kaplan Matija Majer Ziljski. Njegovo besedilo velja za naš prvi narodnopolitični program. Zahteval je na osnovi Trubarjeve opredelitve notranjeavstrijskih dežel kot slovenskih združitev le-teh v enotno državno tvorbo in uveljavitev slovenščine kot državnega jezika Zedinjene Slovenije in hkrati ustavno ureditev države ter odpravo tlačanstva in s tem socialno svobodo slovenskega ljudstva. Program Zedinjene Slovenije je dal Trubarjevemu kulturnemu projektu slovenstva politično podlago, tako je Trubarjeva dediščina dobila prav s tem programom zgodovinotvorni pomen. Toda kot vsenarodna politična akcija se je ta program začel uresničevati šele pred 100 leti. Leta 1917, ob začetku razpadanja Avstrooogrske monarhije, so naši predniki z znamenito Majniško deklaracijo zahtevali združitev vseh slovenskih dežel: Koroške, južne Štajerske, Pomurja, Kranjske, Goriške, Trsta in Istre v enotno državo Slovenijo. Ta program je v dunajskem državnem zboru prebral kot zahtevo Anton Korošec. S tem se je začela politična in po porazu monarhije v 1. svetovni vojni in njenem razpadu tudi vojaška akcija za njegovo uresničitev. Kljub boju Maistrovih borcev in drugih slovenskih vojaških formacij od Pulja do Pomurja je bila naša domovina po 1. svetovni vojni razkosana. Kulturni in politični boj za ohranitev slovenstva v okupiranih delih Slovenije se je nadaljeval, pa tudi politični boj za narodne pravice slovenskega naroda v Kraljevini Jugoslaviji. Okupacija med 2. svetovno vojno in ponovno razkosanje Slovenije sta vzdramila osvobodilni upor, ki ga je leta 1941 organizirala OF slovenskega naroda. V svojem programu si je zadala tudi nalogo, da uresniči naš stoletni sen o združeni in samostojni državi Sloveniji. OF slovenskega naroda je bila prva vseslovenska politična in vojaška organizacija v naši zgodovini in je vodila upor na celotnem narodnem prostoru od Koroške, Benečije, Goriške, Trsta in Istre do Pomurja. OF je bila organizirana kot demokratična zveza enakopravnih skupin: KP Slovenije, krščanskih socialistov, članov združenja Sokol in kulturnikov. Žal je partija z dolomitsko izjavo leta 1943 ukinila koalicijski značaj OF in uvedla svoj politični in vojaški monopol. Čeprav je samoslovenski upor proti okupatorjem bil izničen v svoji izvorni samoslovenski drži, je njegova zasluga ustanovitev federalne republike Slovenije in priključitev večine slovenskega Primorja matičnemu narodu. A volja po uresničitvi programa zedinjene in suverene države Slovenije je živela naprej v matični domovini, v zamejstvu in zdomstvu. Uresničila se je leta 1991 z državno osamosvojitvijo Republike Slovenije in njenim mednarodnim priznanjem.  

Ko po četrtstoletni državni samostojnosti praznujemo velika zgodovinska dejanja, ki so naš narod priklicala iz zgodovinskega mraka, je čas, da presodimo naš položaj in našo civilizacijsko in kulturno umestitev v sodobno Evropo in svet. Nacionalna suverenost predstavlja vrh narodno emancipacijskega gibanja, ki ga je leta 1551 začel s kulturnim projektom Primož Trubar in so ga nadgrajevali njegovi nasledniki. Zato se je nujno vprašati, kako to nacionalno suverenost danes uresničuje slovenska država. Ali razume, da je podlaga slovenske nacionalne suverenosti slovenski jezik in kultura? Oba zgodovinska temelja naše nacionalne biti doživljata danes bolj mačehovski odnos politike. Ali ta upošteva, da je nosilec slovenske nacionalne suverenosti slovensko ljudstvo in da bi morala biti njena prva skrb dobrobit slovenskega človeka, če hoče delovati kot suverena, in ne kot podaljšek tujih političnih in predvsem gospodarsko finančnih dejavnikov. Ta politika je izničila socialno družbeno ureditev, čeprav smo v ustavo R Slovenije zapisali, da je Slovenija socialna država. Povzročila je nebrzdano naraščanje revščine, oslabila naše narodno gospodarstvo, ki je eden bistvenih pogojev suverenosti nacije in peha Slovenijo v kolonialni položaj.

Obe veliki obletnici naše narodne zgodovine narekujeta, da oživimo spomin nanju in utrdimo spoznanje, da je nacionalna suverenost sad stoletnega truda številnih posameznih rodoljubov, gibanj in narodnozavednih rodov in da je dolžnost današnjih Slovencev, da to njihovo pridobitev nadgrajujemo in s tem izpričujemo svojo zavezanost slovenstvu kot prostoru našega kulturnega in zgodovinskega bivanja. Le tako si bo naš narod zagotovil prihodnost tudi v času globalizacije, ki vzpostavlja novo planetarno civilizacijo in s tem nove izzive obstoju in razvoju posameznih narodov. Predvsem si moramo priklicati v zavest program, ki ga je v letu pomladi evropskih narodov izrazil pesnik France Prešeren v svoji Zdravljici, ki je postala naša državna himna, namreč, da sta narodna edinost in sprava temelja naše nacionalne suverenosti. Suverenost se udejanja kot politična in socialna svoboda vsakega posameznika in naroda kot celote. Pogoj za to pa je enotnost naroda. Suverenost nacije namreč omogoča le tista svoboda, ki uresniči socialno pravično družbeno ureditev in omogoča politično svobodo, ki jo predstavlja demokracija, to je vladavina ljudstva. Vseslovenski narodni boj za nacionalno suverenost - kulturni, politični in vojaški - je izhajal iz zavesti, da se politična in socialna svoboda sopogojujeta, in če umanjka ena, pade tudi druga.

To zavest je nujno oživiti danes, ko doživljamo kot narod, kot država in kot posamezniki novo socialno degradacijo. Brez lastne gospodarske moči, katere prvi cilj mora biti blaginja ljudstva, in brez socialne stabilnosti naša država ne bo ohranila svoje suverenosti. Suverenost republike uresničuje ljudstvo in državljani sami imajo pravico in dolžnost odločati o družbeni ureditvi, gospodarstvu in splošni blaginji. Z ustavo smo uvedli formalno parlamentarno demokracijo, nismo pa razvili demokratične kulture. Zato se je države polastila politična in finančna elita. Dopuščamo, da partitokracija jemlje državo za svoj fevd, s katerim neovirano razpolaga. Oslabitev samostojnega narodnega gospodarstva in socialna kriza sta sprožila val izseljevanja, posebno izobražencev in mladih. Zakaj upada narodna in domovinska zavest pri mladih!? Ker svoje prihodnosti ne vidijo več doma, bodo svoje moči in svojo zvestobo dali tisti državi, ki jim bo omogočila dostojno življenje. Zvestoba do lastne domovine in narodna zavest sta pogojevana z odnosom države do državljanov, predvsem do malega človeka, ki po naravni pravici vidi svojo življenjsko možnost doma.

Drugi nepogrešljivi pogoj naše suverenosti je narodova enotnost. Dosedanje politike niso znale preseči ideoloških razlik med nami, ampak so jih celo poglabljale. Zato je nujno, da mi državljani postavimo svoje idejne, nazorske in ideološke različnosti v drugi plan. Demokracija dopušča svobodo prepričanja, verovanja, politične opredelitve, a v mejah, ki jih zahteva sožitje z drugimi in drugačnimi. Demokracija je model družbenega življenja, ki smo ga evropski narodi zgradili skozi dolga stoletja medsebojnega zatiranja in vojn. Z naporom duha in dela smo zgradili veličastno zgodovino evropske civilizacije. Zgradili smo jo na tistih vrednotah, ki nas kot ljudi združujejo: na svobodi, na človečnosti, na spoštovanju življenja in človekovega dostojanstva, na sožitju med sodržavljani, narodi, nazori in religijami. Tudi Slovenci smo dali svoj delež k vrednotam evropske civilizacije in na nas je, da jih udejanjamo tudi danes.

Če smo kot narod v preteklosti večkrat poteptali temeljna načela človečnosti, celo do bratomornega boja, je dolžnost naše generacije, da presežemo vse ideološke spore in da zgradimo družbo sožitja, ki bo omogočila dejansko vladavino ljudstva, kar je republika; da ustvarimo družbo socialne pravičnosti, solidarnosti in sožitja. Več je dejstev, ki nas združuje kot tistih, ki nas razdvaja. Kot ljudi nas združuje predvsem dejstvo, da smo smrtna bitja, ki nam je dano le nekaj desetletij prebivati v tej življenjski stvarnosti, zato je v našo zavest zapisan etični imperativ, da svoj vek preživimo s človeškim dostojanstvom in medsebojnim spoštovanjem, povezani s preprosto človeško naklonjenostjo drug drugemu. Združuje nas dejstvo, da smo Slovenci, pripadniki istega naroda, ki se je z zvestobo svojemu jeziku, kulturi in prostoru svoje poselitve ohranjal skozi stoletja kljub zatiranju in se znal v kritičnih urah zgodovine poenotiti. - To naj bo sporočilo letošnjih dveh pomembnih obletnic naše zgodovine. 

Peter Kovačič Peršin

                      

Nazaj na prejšnjo vsebino