... Sergij Pelhan

Objavljeno dne/Published on: 04.12.2015
Avtor članka/Article Author: Edita Žugelj

Predsednik Združenja Slovenska izseljenska matica, najstarejšega slovenskega združenja, ki skrbi za stike z izseljenci, je že tretji mandat. Sergij Pelhan se je s problematiko izseljenstva spoznaval že pri svojem delu v kulturi. Kot predsednik Kulturne skupnosti Slovenije je spoznal delo Slovenske izseljenske matice (SIM), saj so takrat financirali njene programe. Na obiskih v tujini je spoznaval življenje izseljencev in njihovo še vedno globoko navezanost na rodno grudo. Zato je konec 90. let prejšnjega stoletja postal član SIM.

 Kot član se je bolje seznanil s problematiko društva, opazil je slabe odnose med zaposlenimi, spore s tedanjim vodstvom in vse večjo finančno krizo, ker so vodilni uresničevali programe brez finančnega pokritja. Zato sem je na predlog nekaterih zaposlenih odločil, da kandidira za predsednika SIM in poskuša rešiti te, takrat najbolj pereče probleme. V nasprotnem primeru bi društvo lahko prenehalo delovati, saj mu tudi širše razmere niso bile naklonjene. Predsednika Združenja Slovenska izseljenska matica, ki je, med drugim, kar 50 let izdajala revijo Rodna gruda, sem poprosila za pogovor o položaju SIM v času, ko je nastopil svojo funkcijo, v današnjem času in načrtih za prihodnost.   

Proti koncu gre vaš tretji mandat na čelu Združenja Slovenska izseljenska matica. Sta se način delovanja in pomen SIM v tem času kaj spremenila?

Vloga in pomen Slovenske izseljenske matice (SIM) sta se po osamosvojitvi Slovenije precej spremenila. V prejšnji državi Jugoslaviji je bila SIM poleg Rafaelove družbe edino civilno združenje, ki je ohranjalo stike s Slovenci v izseljenstvu. Zaradi političnih razmer po 2. svetovni vojni SIM žal ni smela in ni zmogla navezovati stikov s povojnimi izseljenci, med katerimi jih zato veliko še dandanes čuti odpor do našega društva. Žal se le-ti ne zavedajo, da se je tako kot Slovenija spremenilo tudi naše društvo, ki je postalo odprto za vse Slovence, živeče izven matične domovine. Po osamosvojitvi sta v Sloveniji nastali še dve društvi, ki delujeta na področju stikov z našimi izseljenci. To sta društvo “Slovenija v svetu,” katero se pretežno ukvarja z rojaki, ki so odšli iz matične domovine po 2. svetovni vojni, in društvo “Svetovni slovenski kongres.” Vsekakor je nastanek teh društev okrepil stike izseljencev z matično domovino, saj so tako nastale možnosti, da ima vsako izseljensko društvo in zainteresirani posameznik možnosti za tvorne stike z matično domovino. Zaradi novonastalih društev se je spremenila tudi vloga SIM. Menim pa, da bi bilo bolje, če bi tako kot po osamosvojitvi na Hrvaškem okrepili delo SIM kot osrednje točke povezovanja z našimi rojaki po svetu. 

Ste si med svojimi tremi mandati predsednika za kaj posebej prizadevali, na katere dosežke ste najbolj ponosni?

Ob moji izvolitvi kot predsednika SIM sem se zavedal, da celotno društvo čakajo veliki problemi. Prejšnje vodstvo se namreč še ni zavedalo, da so nastopile druge razmere in je skušalo ohranjati enake dejavnosti kot v preteklosti, kljub temu, da so se finančna sredstva za delovanje SIM bistveno skrčila. Zato sem prevzel vodenje SIM leta 2001 s približno 70.000 evri izgube, ob dejstvu, da je bila letna dotacija le enkrat višja. Ker je ta vsota pomenila več od letne dotacije za programe SIM – brez plač zaposlenih – smo temeljito oklestili vse stroške, tako da smo lahko v začetku drugega mandata dosegli pozitivno ničlo. Drug problem, ki sem ga zaznal v SIM, so bili slabi odnosi med zaposlenimi in njihovi spori z vodstvom društva. Vse to je imelo tudi širši odmev v politiki, ki nam takrat ni bila naklonjena in nam je odvzela urejanje dolgoletne revije “Rodna gruda.” Zaradi vsega tega se je zmanjšalo tudi članstvo SIM in marsikdo je menil, da bo delovanje društva zamrlo. V dveh mandatih sem zato najbolj zadovoljen, da mi je uspelo sanirati izgubo, urediti odnose med zaposlenimi in postaviti nove temelje za nadaljnje delo društva. 

Kako se SIM kot prostovoljno in neprofitno združenje sooča z vsako leto bolj skromnimi sredstvi, ki jih prejema za delovanje? So redni programi zaradi tega okrnjeni, morda ogroženi?

Zaradi zgoraj navedenih razlogov in ob dejstvu, da so finančna sredstva vse manjša, je posledično opešala tudi dejavnost društva. Tako ne izdajamo več revije za izseljence in ne organiziramo več vsakoletnega dogodka “Srečanje v moji deželi,” ki sta v organizacijskem in finančnem vidiku pomenila kar dve tretjini vseh programskih sredstev našega društva. Prav tako v zadnjih 15 letih nismo mogli izvesti obiskov društev izven Evrope, kar pa smo nadoknadili s komunikacijo po internetu in z večjo navezavo na nastajajoča društva v nekdanjih republikah bivše Jugoslavije. Zato smo tudi zmanjšali število zaposlenih v društvu, tako da sta sedaj zaposleni le še glavna tajnica in strokovna sodelavka. Za zahtevnejše programske naloge pa sklepamo posamezne pogodbe z zunanjimi sodelavci. 

S katerimi slovenskimi skupnostmi zadnja leta najbolj  plodno sodelujete?

Nastanek novih društev na Hrvaškem, v BiH, Srbiji, Makedoniji in Črni gori, poznanstva z našimi rojaki še iz bivše skupne države in skromnejša finančna sredstva ter zanimanje navedenih društev za stike z matično domovino je vodilo do tega, da ima SIM danes dobre in redne stike z  društvi v navedenih državah pri skupnem načrtovanju rednih programov, izvajanju gostovanj, organiziranju kolonij za mlade in vsakršnih oblikah pomoči. SIM je tako v letih po osamosvojitvi nudila pomoč našim rojakom, da so se organizirali v društva, da so pridobili slovensko državljanstvo in vsakršne druge oblike informacij. Dandanes imamo redne in dobre stike s društvi v Banja Luki, Sarajevu, Zagrebu, Reki, Puli, Zadru, Šibeniku, Splitu, Novem Sadu in Skopju.

SIM v stikih s Slovenci po svetu pomaga ohranjati in spodbujati predvsem naše kulturno izročilo. Se je v letih vašega vodenja matice pokazala potreba po kakšnem novem področju sodelovanja?

Ker je Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu prevzel organiziranje vsakoletnega srečanja izseljencev pod naslovom “Dobrodošli doma,” naše društvo aktivno soorganizira gostovanja izseljenskih društev na tej prireditvi. Poseben poudarek dajemo kulturni ustvarjalnosti naših rojakov v tujini, tako da vsako leto organiziramo likovno kolonijo, katere se udeležujejo tako poklicni kot ljubiteljski likovni ustvarjalci. Obenem pa skrbimo, da vsaj vsako leto izdamo eno prozno ali pesniško delo naših vidnih umetnikov med rojaki. Zavedamo se namreč, da je kulturna ustvarjalnost najbogatejša vez, ki nas povezuje z našimi rojaki, in predstavlja dejanski kulturni prostor slovenstva. Novo izrazno sredstvo, internet, nam omogoča redne stike z rojaki in tako smo že v prejšnjem mandatu začeli s spletno stranjo društva, v tem mandatu pa tudi s spletno revijo “Rodna gruda,” ki jo objavimo šestkrat letno. Ob koncu vsakega leta pa zanimive članke iz spletne revije izdamo v tiskani obliki. Kot novo obliko delovanja smo vzpostavili tudi Info-točko, kjer lahko naši rojaki dobijo vse potrebne informacije v zvezi s problematiko, ki jih zanima. Tiste, ki se vrnejo v domovino, na primer, zanimajo različni dokumenti, njihova veljavnost, pridobitev potrdil, državljanstva itd. Drugi se zanimajo za dediščino, dvojno obdavčitev, pogoje za prodajo ali nakup nepremičnin. Vse te informacije lahko dobijo v našem društvu.

Tudi izseljenska populacija se nezadržno stara, mladih delo v kulturnih društvih pogosto ne zanima. Na kakšen način bi lahko k sodelovanju pritegnili čim več potomcev naših izseljencev?

Velik problem vseh društev, ki delujejo z rojaki po svetu, je, kako pritegniti mlade, ki so že tretja, četrta ali peta generacija naših izseljencev in večinoma ne govorijo več slovenskega jezika. Skrbeti moramo za nove oblike delovanja kot so iskanje korenin prednikov, spoznavanje domovine, organiziranje kulturnih vsebin – seminarjev, učenje jezika, športnih srečanj, obiskov matične domovine itd. Ker se zavedamo, da se mladi v glavnem poslužujejo pridobivanja informacij preko interneta, našo spletno revijo “Rodna gruda” deloma prevajamo tudi v angleški jezik.

Kako vidite delo SIM v prihodnje?

SIM je postopoma po osamosvojitvi Slovenije spoznala, da mora razširiti področje svojega delovanja in posledično navezati stike z vsemi Slovenci, živečimi izven matične domovine. Tudi zato smo v zadnjem času ponovno obudili idejo, da bi Slovenija morala postaviti Spominski center Slovencev izven Republike Slovenije. Smo namreč država, katere četrtina naroda živi zunaj državnih meja. Obenem pa Slovenija nima postavljenega nobenega spomenika, kaj šele poimenovanega trga ali ulice, ki bi bil posvečen našim rojakom v tujini, da o ustanovi, ki bi hranila njihovo izredno bogato kulturno dediščino, sploh ne govorimo. Bilo je nekaj predlogov, da bi do tega prišlo. V prejšnji državi je bila prenovljena le hiša Louisa Adamiča v njegovem rojstnem kraju. Po osamosvojitvi pa so bili podani predlogi, da bi do ustanovitve tovrstne ustanove prišlo, vendar so vsi poizkusi zamrli. Letos je SIM ponovno sprožila pobudo, da bi v obnovljeni vili Vipolže vsako leto postavili dve odmevni razstavi o delovanju društev naših rojakov in ob tem organizirali mednarodne simpozije o politiki držav do izseljenstva. To bi bil prvi korak do ustanovitve Spominskega centra Slovencev izven R Slovenije. Razvijanje navedenih ustaljenih programov SIM, iskanje novih oblik, ki bi pritegnile mlade, predvsem pa nove izseljence, ki dandanes zapuščajo državo, ter postavitev Spominskega Centra Slovencev izven R Slovenije vidim kot prednostne naloge SIM v prihodnje.

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek