Slovenski etnografski muzej skrbi za dediščino

Slovene Ethnographic Museum Taking Care of Heritage

Objavljeno dne/Published on: 04.12.2014
Avtor članka/Article Author: Edita Žugelj, foto: arhiv SEM

Slovenski etnografski muzej (SEM) je osrednji državni etnološki muzej, ki hrani predmete slovenske etnološke dediščine in predmete zunajevropskih kultur. Prve zbirajo kustosi, zaposleni v muzeju, druge pa so zbrali slovenski misijonarji, popotniki in diplomati. SEM je muzej kulturnih identitet, ki s stalnimi in občasnimi razstavami ter javnim programom širi znanje o naši etnološki dediščini in njenih sodobnih razsežnostih. »S tem prispeva k ozaveščanju o kulturni raznolikosti in medkulturnem dialogu ter spodbuja k družbenemu dialogu v Sloveniji, zamejstvu, izseljenstvu, v Evropi in zunaj nje,« je poudarila direktorica SEM, muzejska svetnica Bojana Rogelj Škafar, sicer doktorica sociologije, diplomirana etnologinja in umetnostna zgodovinarka, v najinem pogovoru o muzeju, ki ga vodi.

The Slovene Ethnographic Museum (SEM) is the central national ethnographic museumin Slovenia that stores objects belonging to the Slovene ethnologic heritage and objects belonging to non-European cultures. The former are collected by the curators employed by the museum and the latter by Slovene missionaries, travellers and diplomats. SEM is a museum of cultural identities that organizes permanent and periodical exhibitions, using their public program to spread the knowledge of our ethnologic heritage and its contemporary magnitude. “By doing so, the museum raises awareness of cultural diversity and intercultural dialogue, encouraging the social dialogue between Slovenes in our native country, those in the neighboring countries and emigrants,” saidBojanaRogeljŠkafar in the interview about the museum she manages. Aside from being the museum director, she is also their counselor, has a PhD in sociology and has graduated in ethnology and art history.

»Med temeljne naloge javne službe, ki jo opravljamo v muzeju, sodijo evidentiranje, inventarizacija muzejskih predmetov, dopolnjevanje zbirk, digitalizacija muzejskih fondov in s tem njihova večja dostopnost za javnost ter skrb za fizično kondicijo zbirk, ki jih hranimo v depojih ali so na ogled na razstavah. Izjemno pomembna naloga je popularizacija stalnih razstav s poudarkom na vsebinah identitete in njihovi hkratni globalni primerljivosti. Lastne občasne razstave  se na stalni navezujejo, ju vsebinsko, kontekstualno in interdisciplinarno poglabljajo. Konceptualno so zasnovane na povezovanju med tradicionalnim in sodobnim ter v predmetnem smislu temeljijo zlasti na zbirkah SEM-a.«

Kakšna je zgodovina SEM in kako so nastajale zbirke v njem?

SEM je bil kot Kraljevi etnografski muzej ustanovljen leta 1923. Zbirke etnografskega pomena, po izvoru tako s slovenskega etničnega ozemlja kakor tudi iz neevropskih dežel, ki so bile pred tem oblikovane v okviru Kranjskega deželnega muzeja, so bile osnova za nadaljnje zbiranje predvsem slovenske etnološke dediščine. Zanimivo je dejstvo, da so v 19. stoletju večjo pozornost kot etnografskim namenjali arheološkim predmetom. Sicer so takrat v muzej prišle še danes najpomembnejše zunajevropske zbirke, kot sta zbirka severnoameriških Indijancev misijonarja Friderika Barage ali zbirka ljudstev Južnega Sudana misijonarja Ignacija Knobleharja. Pomembnejšo etnografsko zbirko - zbirko poslikanih panjskih končnic -  je šele v začetku 20. stoletja oblikoval arheolog Walter Schmidt.

V obdobju pred 2. svetovno vojno so v muzeju delujoči strokovnjaki v glavnem zbirali predmete ljudske likovne umetnosti in ljudske noše, ki so po njihovem prepričanju najbolje predstavljali kulturo slovenskega naroda. Večinoma so to bili izjemni predmeti iz kmečkega okolja, npr. praznične noše ter predmeti iz  premožnejših kmetij, kot so poslikane omare, postelje, mize, žličniki, bogato izrezljane preslice in delovno orodje, v večji meri pa poslikane panjske končnice, slike na steklu, poslikana razpela in figure svetnikov.  Že v tem obdobju, kot lahko beremo v najstarejši znanstveno-strokovni etnološki reviji na Slovenskem, ki je začela izhajati v letih 1926/27, so si zaposleni v muzeju prizadevali, da bi le-ta mogel svojo dejavnost opravljati v svoji zgradbi in ne le v nekaj sobicah ter v majhnem razstavišču v okviru Narodnega muzeja.


Po 2. svetovni vojni so se strokovnjaki muzeja osredotočili na zbiranje predmetov množične, torej kmečke kulture, ki je v času povojne socialistične delavske in industrijske izgradnje domovine naglo izginjala. Udeleženci t. i. terenskih ekip, ki jih je organiziral ravnatelj dr. Boris Orel, so zbrali predmete, ustvarili risbe in fotografije, ki so še danes neprecenljivo bogastvo.

V 60-ih in 70-ih letih, ko je muzej vodil dr. Boris Kuhar, so sodelavci muzeja kljub pomanjkanju razstavnih prostorov pripravili številne manjše razstave, s katerimi so razkrivali sestavine slovenske etnološke dediščine, npr. peča na Slovenskem, vezenine na Slovenskem, alpska, kraška in panonska hiša, ljudsko kiparstvo, gozdni in žagarski delavci na Južnem Pohorju, savinski splavarji, lončarstvo na Slovenskem, lesne obrti … V 70-ih letih je v gradu Goričane pri Medvodah zaživelo novo razstavišče za predstavitve zunajevropskih kultur, kjer so bile na ogled tako zbirke Etnografskega muzeja kakor tudi gostujoče razstave (npr. Zlato Eldorada, ki jo nekateri starejši pomnijo še danes).

Konec 80-ih in na začetku 90-ih let prejšnjega stoletja, ko so se v Zahodni Evropi ter v ZDA začele velike spremembe v pogledih na muzeje, na njihovo družbeno vlogo in s tem povezane predstavitve zbirk, je tudi v Sloveniji prišlo do številnih razmislekov in posledično novih pristopov v muzejski praksi. Slovenski etnografski muzej jim v danih prostorskih pogojih ni mogel slediti.

Največja prelomnica za muzej se je končno zgodila v letu 1997, ko je dobil prostore v dveh od zapuščenih vojašnic, zgrajenih v 80-ih letih 19. stoletja na Metelkovi ulici v Ljubljani. S tem so bili ustvarjeni pogoji za razvoj sodobnega etnološkega muzeja, kakršnega Slovenci do tedaj še nismo imeli. Sodelavci muzeja so se najprej preselili v obnovljeno upravno stavbo, kjer so dobili svoje delovne prostore kustosi, restavratorji, strokovna knjižnica, oddelek za dokumentacijo in uprava. Razstavna hiša je prenovljena odprla vrata obiskovalcem v letu 2004. V njej se je začel odvijati bogat razstavni program s spremljajočo javno programsko dejavnostjo, zaživela je muzejska trgovina z originalno opremo nekdanje trgovine Lectarije, ki jo je zasnoval arhitekt Jože Plečnik in jo je muzej sprejel kot donacijo, tkalski in lončarski atelje ter kavarna, ki je danes eno najbolj priljubljenih zbirališč Ljubljančanov in turistov. Hkrati je z obnovo še drugih objektov nekdanjih vojašnic na Metelkovi zaživela nova kulturna urbana četrt v Ljubljani, katere program pomembno sooblikujemo tudi v SEM-u.

Pred selitvijo muzeja na Metelkovo ulico so bili muzejski predmeti shranjeni v prostorih Uršulinskega samostana v Škofji Loki. Po vzpostavitvi muzeja na Metelkovi pa so dobili svoje mesto v novih, vzorno opremljenih depojih. Pridružujejo se jim nove pridobitve, ki nam jih podarijo, ali pa zanje uspemo pridobiti sredstva za odkup. Novo pridobljeni predmeti, ki z uvrstitvijo med zbirke dobijo status muzealij oziroma spomenikov premične dediščine, dopolnjujejo obstoječe zbirke s tipološkega, oblikovnega, socialnega in časovnega vidika, z novimi tematikami, ki jih raziskujemo, pa nastajajo tudi nove zbirke. Tako smo pred leti skupaj z Društvom za marketing Slovenije organizirali razstavo Cockta: pijača vaše in naše mladosti, v okviru katere smo predstavili nekaj gradiva o najpomembnejših slovenskih blagovnih znamkah, in ga od takrat naprej sistematično zbiramo.

Za zbirke načrtno skrbijo, jih raziskujejo in predstavljajo v obliki razstav, strokovnih in poljudnih člankov, tematskih monografij in predavanj kustosi v kustodiatih za bivalno kulturo, za obrt in trgovino, za tekstil in oblačilno kulturo, za kulturo gospodarskih načinov in prometa, za družbeno kulturo, za duhovno kulturo,  za ljudsko likovno umetnost in slikovne vire, za Afriko in Amerike, za Azijo, Avstralijo in Oceanijo in za zamejce, izseljence in druge etnije v Sloveniji. V kustodiatu ter za etnografski film nastaja zbirka audiovizualnih zapisov o etnološki dediščini ter gradivo za audiovizualne enote na razstavah.

Katere zbirke oz. razstave imate na ogled danes?

Obiskovalci si lahko ogledajo stalni razstavi Med naravo in kulturo ter Jaz, mi in drugi: podobe mojega sveta. Na prvi so na ogled zbirke muzeja, druga pa je razstava o človeku in njegovem umeščanju v svet. Ob tej nastajajo nove manjše osebne razstave, ki jih v sodelovanju s kustosi muzeja pripravljajo obiskovalci, in s katerimi razkrivajo osebne in opredmetene podobe sveta, v katerem so se oblikovali in v katerem živijo. Njihove pripovedi snemata naša sodelavca prostovoljca in so dostopne na spletni strani muzeja.

Z veseljem opozorim tudi na aktualne občasne razstave. Prva, Vrata: prostorski in simbolni prehodi življenja, ki smo jo odprli lani ob 90. obletnici muzeja, tematizira etnološko prvino v vsej njeni razsežnosti od materialnega do simbolnih pomenov, kot je na primer vloga vrat v šegah letnega in življenjskega cikla. Druga, Magija amuletov, temelji na zbirki egipčanskih amuletov, ki jo postavljamo v kontekst univerzalnega pomena amuletov za človeštvo od najstarejših kultur do danes. Na ogled je tudi manjša razstava, ki prikazuje tradicionalno izdelovanje papirnatega cvetja tako s predmeti iz muzejske zbirke kakor tudi sodobnimi primerki.

Poudariti velja, da se SEM povezuje tudi z drugimi muzeji. Trenutno je na razstavi o vratih na ogled izbor predmetov iz večine slovenskih muzejev, bodisi vrat, bodisi ključavnic. Prav tako so na razstavi Magija amuletov na ogled egipčanski predmeti, ki so sicer v lasti Narodnega muzeja Slovenije, Koroškega pokrajinskega muzeja iz Slovenj Gradca in iz Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož. Sami smo nekaj svojih predmetov posodili tudi za razstavo Mumija in krokodil v Narodnem muzeju Slovenije, na kateri so predstavljeni slovenski raziskovalci Egipta.

Del vašega delovanja so tudi javni programi - kaj ponujate obiskovalcem?

Ob razstavah poteka izjemno bogat javni program za otroke, družine, mladostnike in odrasle obiskovalce muzeja, s katerim jim želimo  védenja o zbirkah in vsebine razstav ter vrednote dediščine čim bolj približati. Trenutno si otroci v lončarskem ateljeju lahko izdelajo amulete, odrasli pa se lahko udeležijo glasbenih vodstev po razstavi o vratih, kjer prisluhnejo npr. kresnim, koledniškim ali božičnim pesmim, ki jih izvajajo mladi glasbeniki. Skozi vse leto potekajo programi za šolske skupine, izobraževanja učiteljev, predavanja kustosov in zunanjih strokovnjakov za udeležence Tretje univerze, posebni program FORUM za otroke in odrasle ter počitniški programi, ki jih organiziramo skupaj z Narodnim muzejem Slovenije in z Muzejem sodobne umetnosti, torej s sosednjima kulturnima ustanovama na Metelkovi. Že osem let poteka tečaj japonske obredne priprave in pitja čaja Čado, vrstijo se glasbene prireditve kakor tudi strokovna predavanja. Predavalnica muzeja je na voljo tudi zunanjim organizatorjem.

Svojevrstne razstave imate tudi na spletni strani SEM. Med njimi je tudi arhiv ročnih del slovenskih izseljencev - kako je nastal, kaj je v njem?

Proces digitalizacije muzejskega gradiva je v zadnjih letih omogočil še večjo dostopnost znanja o dediščini, hranjeni v muzejih. Tudi v SEM-u smo se temu pridružili z ustvarjanjem spletnih zbirk, s čimer povečujemo dostopnost zbirk predmetov ob dejstvu, da je na razstavah na ogled le desetina od 50.000 predmetov, ki jih hranimo, in fotografskih zbirk,  ki jih hranimo v Oddelku za dokumentacijo.

Arhiv ročnih del kot pomembne sestavine kulturne dediščine in s tem identitete Slovencev, ki živijo v Avstraliji, sta v obliki spletne zbirke zasnovali kolegica dr. Daša Koprivec iz SEM-a in mag. Aleksandra Čeferin z Inštituta za slovenske raziskave v državi Victoria v Avstraliji. Zasnovan je tako, da ga je mogoče stalno dopolnjevati v obliki dinamične interakcije med raziskovalci in nosilci dediščine.

Katere so še druge dejavnosti SEM?

Projekt, v katerega je muzej vpet od leta 2011 naprej, je ustvarjanje Registra varstva žive kulturne dediščine v sodelovanju z Ministrstvom RS za kulturo. Register nastaja sledeč UNESCO-vi Konvenciji o varovanju nesnovne kulturne dediščine (2003), katere cilj je ohranjanje znanj in tehnik iz preteklih načinov življenja človeštva, ki izumirajo in so neprecenljive vrednosti za človeštvo, hkrati pa njihovo ohranjanje v sedanjosti prispeva h krepitvi družbenih vezi skupnosti, ki jih ohranjajo.

Omeniti velja dveletni projekt Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam, ki poteka v sodelovanju SEM-a z drugimi državnimi muzeji in ga sofinancirata Evropski socialni sklad ter Ministrstvo RS za kulturo. V okviru projekta se je zaposlilo devet predstavnikov ranljivih skupin, ki se usposabljajo za delo v muzeju in razvijajo nove programe za javnosti, izvajajo se izobraževanja za širšo muzejsko skupnost, realizirane so tipne karte za slepe in slabovidne, ki jim omogočajo predstavo o razstavnih prostorih, na voljo so indukcijske zanke za povečanje slišnosti naglušnih. Izdelane bodo tudi kopije izbranih muzealij, ki se jih zaradi muzejskih standardov ni dovoljeno dotikati.

V okviru mednarodnega sodelovanja je v preteklem letu pod okriljem ustanove Forum slovanskih kultur (FSK) s sedežem v Ljubljani steklo povezovanje med etnografskimi muzeji slovanskega sveta. V juniju 2014 smo tako v UNESCO-vi palači v Parizu odprli odmevno razstavo o tradicijah slovanskih pustovanj, ki sedaj potuje po muzejih držav udeleženk.  FSK je letos prvič organiziral podelitev nagrade Živa, imenovane po slovanski boginji, s katero nagrajuje uspešne muzeje slovanskega sveta. Med dobitniki posebnih priznanj v Skopju je potekala podelitev, bil tudi SEM.

Sicer pa se v SEM-u odvija bogata publicistična dejavnost, saj poleg že omenjene revije Etnolog izdajamo kataloge razstav, publiciramo zbirke v knjižni seriji Knjižnica SEM (Modeli za modrotisk, Poslikane panjske končnice, Orala, Rovaši, Pokrivala, Votivi, Misijonarji, darovalci indijanskih predmetov, Igrače, Pasovi in sklepanci, Oselniki) pa tudi serijo priročnikov (npr. za nego predmetov, priročnik za marketing v muzejih … ). Sami pripravljamo tudi številna obvestila o programu muzeja.

Kaj pa vaši najpomembnejši znanstveno-raziskovalni projekti?

Vsi znanstveno-raziskovalni projekti, ki potekajo v muzeju, sodijo v koncept raziskav načinov življenja Slovencev med tradicijo in sodobnostjo. V okviru oddelkov muzeja, imenovanih kustodiati, velja izpostaviti aktualne teme: raziskovanje zbirke obuval kot sestavine oblačilnega videza,  zbirke čipk, raziskovanje slikopleskarstva in ščetarstva kot pomembnih obrtno-storitvenih dejavnosti, tako v preteklosti kot danes, in raziskovanje misijonskih zbirk, ki so pomembno sooblikovale pogled Slovencev na neevropske kulture.

Čemu je namenjen sklad Muzejski čebelnjak?

Sklad je bil oblikovan z namenom pridobivanja sredstev za izvajanje dejavnosti muzeja. Namreč, sredstva, ki jih muzeju za izvajanje državne javne službe za področje etnologije namenja država, ne zadoščajo za realizacijo vseh ciljev, ki si jih zastavljamo. Zelo pomembna je tako dodatna donatorska finančna pomoč podjetij in posameznikov, ki cenijo naše delo, ga prepoznavajo kot družbeno pomembnega ter želijo prispevati in podpreti naša strokovna prizadevanja za ohranjanje, raziskovanje in promocijo dediščine vsakdanjih načinov življenja Slovencev v matici, v zamejstvu in diaspori. Želela bi si, da nas kot take prepozna tudi čim več slovenskih izseljencev, ki bi v SEM-u videli svoj dom dediščine in identitete.

Ko govorimo o donacijah, so za muzej izjemno pomembne donacije predmetov, fotografij in drugega dokumentarnega gradiva za dopolnjevanje obstoječih zbirk ali za ustvarjanje novih muzejskih zbirk. Z eno zadnjih takšnih donacij nas je razveselila ameriška Slovenka, gospa Mary Lou Deyak Voelk iz Slovenian Union of America, ki nam je v hrambo predala preko 450 poročnih fotografij Slovencev z območja Iron Range-a. V načrtu je priprava teh fotografij za spletno zbirko, ki bo dostopna na spletni strani muzeja in s katero bomo komunicirali sporočilo gospe Voelk: Every family has a journey ... Every heritage has a journey ... Every country has a journey. These three comprise the human need for our roots ... and we can only find them by LIVING OUR LEGACY.

Kakšni so vaši načrti in pomembnejše razstave v prihodnosti?

Za muzej je zelo pomembno tudi mednarodno sodelovanje. Tako je trenutno del zbirke magičnih amuletov na razstavi v arheološkem muzeju Paolo Orsi v Sirakuzi na Siciliji, prihodnje leto pa k nam iz Italije prihaja zasebna zbirka oblačil visoke italijanske mode, ki jo želimo predstaviti v luči njenega nastanka ter vpliva na Slovenke skozi film in druge popularne medije. V pripravi je že razstava, ki jo želimo odpreti v letu 2016 z naslovom Na križišču civilizacij: Afganistan, s katero želimo osvetliti kulturno bogastvo te dežele, danes, žal, poznane pretežno skozi podobe vojne, in zlasti mnogotere stike Slovencev, ki so v 70-ih in 80-ih letih tja potovali s predstavo o obljubljeni deželi, danes pa kot vojaki.

Naša prizadevanja veljajo tudi popularizaciji SEM-ovih zbirk zunaj muzeja. V tem okviru pripravljamo razstave fotografskega gradiva fotografa Petra Nagliča, ki je živel v Šmarci pri Kamniku in z bratom vodil ščetarsko obrt, ob tem pa je bil strasten fotografski kronist dogajanja na Slovenskem v prvi polovici 20. stoletja. Prek 10.000 posnetkov, ki nam jih je dal v uporabo njegov vnuk, gospod Matjaž Šporar, predstavlja neizčrpen vir za tematske razstave (npr. romanje na Sv. Višarje, Šmarno goro … ). Hkrati želimo gradivo, ki so ga zbrali naši muzejski predhodniki na terenu, ponovno pokazati tam, kjer je bilo zbrano. Tako bomo ob 50-letnici Orlove terenske ekipe v Drašičih v Beli krajini pokazali tam zbrane predmete in drugo dokumentarno gradivo.

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek