Nova Zelandija – nova izkušnja – nova življenjska pustolovščina

New Zealand – New Experience – New Adventure in Life

Objavljeno dne/Published on: 06.10.2016
Avtor članka/Article Author: J.I.D.

Mateja Kotnik, specialna pedagoginja, strokovnjakinja za avtizem se je pred dobrim letom dni podala v novo življenjsko pustolovščino. Svojo profesionalno in življenjsko pot nadaljuje na Novi Zelandiji. Iz Ljubljane, ki šteje približno 280.000 prebivalcev, se je skupaj z možem in sinom preselila v skoraj 1,5-milijonsko mesto Auckland, ki je najdražje za življenje, precej kaotično v prometu, pa vendar so se počasi že navadili na novo življenje. V tem novem življenju pa spoznavajo predvsem sami sebe in se učijo sprejemati v življenju vse, kar jim le-to prinese na pot.

Mateja Kotnik, who is a special pedagogue and an expert in autism, has one year ago started a new life adventure – she decided to pursue a career and life in New Zealand. Together with her husband, she moved from Ljubljana with approximately 280,000 inhabitants to Auckland with almost 1.5 million people. Despite the high cost of living and chaotic traffic, they grew accustomed to their new lives. This new experience is enabling them to get to know themselves and accept whatever it is life has to offer.

Pred več kot letom dni si se z družino preselila na Novo Zelandijo.  Zakaj?

Težko je določiti le en razlog, zakaj smo se določili za odhod v tujino. Razlogov je več. Življenje je prekratko in želeli smo novih izkušenj in učenja. Pogledati v svet in si razširiti obzorja. Hkrati ponuditi otroku možnost  večjih izbir v življenju, ko bo odrasel. Tudi s finančnega vidika se nama je takrat zdela to dobra odločitev. Nekako so postale razmere v Sloveniji takšne, da je bilo veliko negativizma in občutka, da bolj kot si se trudil, manj so ljudje to cenili in iskali napake. Počasi se nama je to začelo poznati pri delovni vnemi in življenju nasploh in začela sva iskati možnosti selitve v tujino. Sama pa sem želela izpopolniti svoje znanje na področju avtizma. Že prej sem razmišljala, da bi za nekaj let odšla v tujino po izkušnje in tokrat smo ta korak zares uresničili, ker si je tudi  mož enako želel videti svet in poskusiti življenje izven meja Slovenije. Tako je en razlog vodil k drugemu in sedaj smo tu. Včasih kar težko verjameva in se nasmihava ob večerji ter obujava spomine na najine prve pogovore o selitvi.

Družina na potepu po Novi Zelandiji.

Je bila odločitev težka? Kaj je bilo tisto najpomembnejše, kar jo  je sprožilo?

Odločitev sama ni bila težka, ker je bila želja velika. Zelo težka pa je bila pot do sem. Začelo se je nekako zelo preprosto. Mož je prišel iz službe malo nejevoljen, kjer so imeli zopet organizacijske spremembe in je kazalo, da bo v službi samo še slabše.  Počasi je imel vsega dovolj in sem v šali predlagala, da morda bi pa res šla. Kot glavni razlog sem takrat navedla, da bi rada malo več  izkušenj na področju avtizma. Ne le šolanje, ampak dejansko delo in spoznavanje sistema v tujini. Najprej sva imela v mislih Avstralijo in sva začela  malo brskati po spletu. Še sama ne veva točno, kako in kdaj se je kolesje začelo malo resneje vrteti. Izvedela sva, da imava dobre možnosti, čeprav naju čaka trnova pot. Zagrizla sva v papirje in vmes že skoraj obupala. Vložila sva veliko truda, časa in financ in na koncu nama je uspelo  in ni nama žal. Ne glede na to, koliko časa ostanemo in kaj nam bo življenje tu prineslo, sva že sedaj hvaležna za vse, kar sva doživela. Vizo za Novo Zelandijo je vseeno lažje dobiti, zato sva sedaj tu. In moram reči, da za enkrat ne razmišljava več o Avstraliji.

Življenje je lepo...

Kakšen je bil odziv družine, predvsem staršev na to vajino odločitev?

Predvsem moja mama je to zelo sabo sprejela. O tem se sploh ni želela pogovarjati in je do konca upala, da je naša selitev v oblakih in nikoli ne bomo šli. Se danes ji je težko. Moj oče pa ravno nasprotno. Zelo je vesel, da smo šli, da smo postali bolj povezana družina in smo se osamosvojili. Imam občutek, da bi tudi sam šel v svet, če bi bil mlajši. Moževi starši nas podpirajo, izredno jim je težko, vendar nam s solzami v očeh povedo, da so veseli za nas in nam želijo le dobro. Vidimo pa se bolj poredko predvsem ,ker so letalske karte zelo drage.

Kakšne so poklicne možnosti za delo, napredovanje….kakšni so pogoji za delo, ki ga opravljaš? V čem se razlikujejo od pogojev, ki jih za tovrstno delo ponujamo v  Sloveniji?

Verjetno bom potrebovala še nekaj let, da bom celoten sistem izobraževanja dodobra spoznala. Vendar nekako po letu dni doživljam, da so možnosti za napredovanje veliko večje. Priložnosti je ogromno. Če imaš ideje in pogum ter si delaven, so vse poti odprte. Ljudje imajo drugačen odnos do sočloveka kot v Sloveniji. Če nekdo izrazi zeljo, da si želi nekaj ustvariti, poskusiti, se lotiti česa novega, se bo večina ljudi iskreno odzvala v smislu »bravo, le poskusi. Želimo ti, da uspeš.« V Sloveniji sem pogosto dobivala odzive v smislu, da se nekaj ne da, je pretežko,  kaj pa, če ti spodleti itd. Ni iskrene podpore. Sama sem imela sicer v Sloveniji odličen tim in dekleta, s katerimi smo sodelovale, so si želele sprememb in  delati dobro, pa smo velikokrat nalete na zid v samem sistemu ali pa na metanje polen pod noge  in potem počasi obupaš. Na Novi Zelandiji so ljudje na splošno veliko bolj sproščeni, pozitivni in ne dajejo občutka, da jih je strah konkurence ali pa da  komu česa ne bi privoščili. Ljudje se bolj ukvarjajo sami s sabo kot z drugimi.

Pogoje za delo imam precej dobre. V razredu imam deset učencev, vendar tudi štiri pomočnike ( teachers aides ), ki so mi v izredno podporo. Če se mi nabere ogromno papirologije, vodijo razred. Na začetku sem imela en dan na teden prost za pisarniško delo in priprave ter uvajanje v novo delovno okolje. Sedaj dobim tri proste dneve na semester ali več, če jih potrebujem in zaprosim za prost dan. V enoti imam svojo pisarno, kamor se umaknem, da lahko urejam vso potrebno pisno dokumentacijo. Te je veliko in meni verjetno vzame še več časa, ker določene stvari delam  prvič.

Med svojimi učenci.

Moj tim v razredu mi pomaga pri vodenju¸le-tega, skupaj sprejemamo vse odločitve in se odlično razumemo. Delo v timu ni lahko, vendar imam srečo, ker se razumemo in se veliko smejimo in šalimo. Postali smo prijatelji tudi izven službe.                                                                                          Poleg tima v razredu sem obkrožena z različnimi strokovnjaki (ravnateljico in vodjo naše enote, logopedi, strokovnjaki za vedenje itd.), ki pomagajo z nasveti in strokovnimi odločitvami.

Naš semester je dolg v povprečju 10 ali 11 tednov, nato imamo 14 dni počitnic. Šolsko leto začnemo konec januarja ali začetek februarja in končamo sredi decembra. Med počitnicami imamo kakšen delovni dan, izobraževanje, ostalo smo prosti. Delo mora biti opravljeno. Počitnic nam nihče ne očita, kot se nam je to velikokrat dogajalo v Sloveniji. Večino dela (sestanke, izobraževanje) opravimo v dopoldanskem času. Popoldanske ure so redkost.

Dobila sem tudi svoj računalnik in službeni elektronski naslov. Organizacija znotraj šole (kako potekajo informacije, dokumentacija) je veliko bolj poenotena.

S sodelavci.

So pa Novozelandci veliko bolj sproščeni in se 'manj sekirajo', zato se včasih zgodi, da kakšen sestanek zadnji trenutek odpovejo, malo zamudijo, pa se nihče kaj preveč ne »sekira«. Veliko je smeha, šal in vse je bolj 'na izi.' So veliko bolj organizirani in imajo dodelan sistem, v katerem je lažje delati, vendar pa so tudi sproščeni, samozavestni in 'manj zategnjeni'. Všeč mi je, ker so tudi samokritični, imajo veliko znanja, veliko razmišljajo, kako bi pristopali  k določenim težavam, vedenju in podobno.

Kako je bilo s priznavanjem izobrazbe? Verjetno imajo malo drugačen sistem šolanja?

Moja specialno pedagoška izobrazba uradno tu ni priznana. Tu specialni pedagogi najprej končajo študij za učitelje, ter nato specializirajo iz specialne pedagogike (mislim, da dve leti). Pri nas pa gremo študirat specialno pedagogiko takoj po srednji soli in znanja iz razrednega pouka, recimo, nimamo. Po njihovem mnenju torej  nisem 'pravi učitelj'. Ker pa sem imela določena izobraževanja v tujini in znanja  s področja avtizma, sem dobila registracijo za poučevanje in sedaj lahko poučujem tako kot drugi specialni pedagogi. Registracija je osnovni pogoj, kot neka licenca za poučevanje. Najprej je 'Provisional«, nato pa lahko napreduješ v full registration. Sistem, kako napreduješ, je drugačen kot pri nas. Tu moraš skozi vse leto zbirati dokaze, da dosegaš določene učiteljske norme, vsak ima svoj porfolio, kjer se ti dokazi zbirajo. Ko želiš napredovati ali obnoviti licenco (na vsake tri leta), lahko tvoj porfilo pregledajo in ocenijo, če si zadostil vsem pogojem. Zato je treba skozi leta znotraj določenega  področja (na naši šoli je to TEACCH program za avtizem) izdelati program, določiti cilj, program izpeljati z učenci in ga oceniti. Na koncu pa imaš sestanek z vodstvom, lahko te tudi opazujejo pri delu in vse to gre v porfolio. To mora vsako leto delati vsak učitelj, ne glede na položaj in stopnjo napredovanja.

Kakšen je tvoj delovni dan?

Zjutraj vstanem ob 6.00, se uredim, pozajtrkujemo vsi trije skupaj in malo pred osmo odpeljem otroka v vrtec. Živimo zelo lokalno, zato imam vse v dosegu petih  minut. Nato grem v službo, kjer moram biti najpozneje 8.15. Nekako do 9.15 se zbirajo učenci in takrat začnemo s poukom. Ob 10.00 imamo brain break (pojedo malo sadja), nato nadaljujemo do 11.05, ko imamo Morning Tea, odmor z malico. Nadaljujemo ob 11:30 in po eni uri, ob 12:30, imamo kosilo. S poukom nadaljujemo ob 13:15 in končamo ob 14:30, ko učenci odidejo domov. Sama ostanem v šoli do 16.00. Ob torkih imamo sestanke vsi učitelji od 15:15 do 16.00. Občasno so sestanki tudi ob sredah, sicer pa mi druge dni popoldan ostane čas, da uredim priprave in potrebno papirologijo.

Veliko bolj lahko ločim službeno življenje od družinskega. Redko delam doma in uspem včasih popolnoma odklopiti službo. To je zame pravi balzam. Če imam veliko dela (obdobje poročil in individualiziranih programov), delam tudi doma. Vendar pa sem v Sloveniji stalno nekaj delala doma, tu pa večino poskušam v službi. Čeprav smo brez staršev, je tu življenje v tem smislu veliko lažje.

V šoli dan ni enak dnevu. Ob ponedeljkih imamo klasičen pouk, ob torkih gremo v knjižnico, imamo ples in skupinske delavnice (šport, dramo, slikanje ...). Vsako drugo sredo imamo plavanje in vsak drug četrtek gremo na izlet. Ob sredah in četrtkih, ko pa smo v šoli,  imamo zopet klasičen pouk. Ob sredah imamo le umetnost kot dejavnost, v kateri vsi uživamo. Ob petkih pa kuhamo in imamo malo bolj resno športno vzgojo.

Kakšno pa je vsakodnevno življenje na Novi Zelandiji?

Življenje je na splošno sproščeno in pozitivno. Več je govora o vremenu kot o politiki.  Ljudje sicer delajo dolgo, vendar znajo uživati in si vzeti proste trenutke brez občutkov krivde. Čas z družino spodbujajo. Ljudje se manj obremenjujejo drug z drugim in so pri razkazovanju materialnih dobrin skromnejši.

Mateja Kotnik

Seveda se ne cedita med in mleko in začetki niso lahki. Veliko ljudi se je tudi že vrnilo v Slovenijo. Nekateri so jo preveč pogrešali, drugi so pričakovali, da bo življenje tu lažje. Še vedno je treba delati, biti priden in skromen.

Kakorkoli  nam je lepo, je pa tudi mrzlo in hladno. Temperature niso nizke, vendar je veliko vlage in v Aucklandu veliko dežja (sploh pozimi), hiše pa so izredno slabo izolirane. Gretja praktično nimajo in  včasih sem pozimi v službi cel dan v bundi. Vendar se zime ne vlečejo in poletja so prijetno topla in suha.

Kakšni so ljudje, ali hitro sprejmejo tujce?

Kulturne razlike so tudi velike in je potreben čas, da se jih navadiš. Če imaš srečo, si hitro najdeš dobre prijatelje, ki te spustijo blizu. Ni pa vedno tako. Včasih so prijazni, globlje odnose pa težje vzpostavijo. Sama imam srečo, ker imam v službi čudovite ljudi.

.Vsi so neverjetno prijazni in nasmejani. Radi pomagajo in so vedno pripravljeni na pogovor. Ko greš  v nakupovalni center, se ti ljudje nasmejijo, na ulici pozdravijo. Nemalokrat zunaj na sprehodih kaj komentirajo in se hitro zapleteš v pogovor. So odprti in ustrežljivi. Sicer je Auckland kulturno izredno pisan in poleg Novozelandcev (imaš občutek, da je teh se najmanj) opaziš veliko Azijcev, Otočanov, Indijcev, Angležev, Hrvatov in še in še. Ljudje so zelo različni, tako na pogled kot po obnašanju in odnosu do drugih. Z možem imava za enkrat dobre izkušnje, znajo pa biti mladi, predvsem Maori in Otočani, nasilni in arogantni, ker nosijo v sebi globoko zakoreninjeno kulturo bojevnikov, ki se kaže na različne načine.

Lepote Nove Zelandiječe nisi lačen, je življenje takoj lepše...

Tujcev so tu tako precej navajeni, predvsem v Aucklandu, kjer ni čutiti, da jih na splošno ne bi sprejemali. Pravijo pa, da je v nekaterih drugih mestih, predvsem na južnem otoku več nestrpnosti do tujcev.

Sama imam v službi dobre izkušnje in nikoli nisem imela občutka, da bi me manj cenili ali izločevali. Imamo več učiteljev, ki prihajajo iz Evrope in drugod. Ker je angleščina naš drugi jezik, večjo pozornost namenijo raznim poročilom in dokumentaciji, ki jih preberejo za nami in popravijo, če so kakšne nejasnosti. Večkrat preverijo, kako smo in, če potrebujemo kakšno pomoč.

Kaj najbolj pogrešaš iz Slovenije?

Seveda družino in prijatelje. Drugače pa v različnih obdobjih kakšno hrano, pašteto, tartufe, dober sladoled. Sčasoma smo vse našli tu ali pa si skuhamo tako, da nam je dobro. Drugačen je okus mleka in masla. Tega smo se sedaj že navadili. Obstaja tudi trgovina, kje najdemo določene izdelke, kot je Domačica, Jaffa keksi, Argeta pašteta itd. Ni pa možno kupiti Barcaffe...to nam redno pošiljajo starši. Ter bučno olje, tudi tega tu ni možno dobiti ali pa je izredno drago.

Pogrešam center Ljubljane, majhnost in enostavnost priti z enega konca Ljubljane v drugega ali pa iz enega konca Slovenije na drugega. Pogrešam naše morje in predvsem hribe, Bovec, Kranjsko goro, Bohinj. Pogrešam tudi dobre domače gostilne. Ter Kras. Slovenija je tako majhna, pa vendar pisana. Tako enostavno je potovati po Sloveniji, tu je to precej težje. Razdalje so večje, gneča na cestah v Aucklandu je neverjetna in odbijajoča. Imamo srečo, da živimo blizu službe in vrtca ter lepih plaž in narave. Tako da živimo lokalno in se tako počutimo bolj doma.

Si spoznala kakšne Slovence na Novi Zelandiji?

Predvsem imamo družbo Slovencev. Največkrat se vidimo z družino, kjer imajo otroka podobnih let, kot  je najin sin. On je tu že 13 let, žena pa pet. Dobro leto dni pred nami je na Novo Zelandijo odšel znanec, ki nas je spoznal z drugimi Slovenci tu in smo se zelo ujeli. So zelo prijetni judje in imamo skupna druženja, piknike, gremo na kakšen izlet. Z možem sva ugotovila, da se rada druživa z rojaki, ker imamo podobne izkušnje, humor in se lahko sproščeno družimo.

Kje se vidiš čez pet, deset let? Načrtuješ vrnitev v Slovenijo ali bi raje ostala na Novi Zelandiji?

Na to ni enostavnega odgovora oz. se ta skoraj vsak dan spremeni. Zaenkrat se z možem vidiva tu in naju v Slovenijo ne vleče. Na začetku, v obdobju prilagajanja so bile krize in težka obdobja, ki jih sedaj skoraj ni več. Nameravava ostati in ustvarjati tu še naprej. Puščava pa odprte vse možnosti, ena od njih je v prihodnosti tudi vrnitev v Slovenijo. Vsekakor sva bogatejša za vse izkušnje in se še učiva in rasteva. Zapustiti svoj dom in državo, v kateri si odraščal in živel vse življenje, je izredno težko in takrat se spoznavaš in ugotavljaš, kdo v resnici sploh si. In to učenje te lahko izredno preseneti, zato se naučiš imeti oči odprte in dopuščati možnosti za vse. Tudi za vrnitev, če tako začutiš. 

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek