Povsod, kjer živiš, pustiš del svojega srca…

Leave a Part of Your Heart Anywhere You Live

Objavljeno dne/Published on: 08.12.2016
Avtor članka/Article Author: Nina Orel

Pri 34-tih se je kot mati dveh otrok, brez redne službe in brez vida (zaradi redke bolezni, ki jo je doletela pri 24-ih, je popolnoma oslepela) znašla na življenjskem razpotju. Lahko bi obtičala v kotu dnevne sobe in se smilila sama sebi, toda Tjaša M. Kos je pobrala šila in kopita in svoja (takrat šele dva) otroka in se odpravila s trebuhom za kruhom v Avstrijo. Sprva je nameravala ostati nekaj mesecev, potem pa je iz tega nastalo več let. Naposled se je vrnila v rodno Ljubljano. Doktorirala je iz psihoterapevtske znanosti, rodila še enega otroka in si ustvarila novo življenje v domovini. Vendar meni, da jo je izseljenska izkušnja močno zaznamovala. »Po tem nisi nikoli več isti,« pravi. Zdaj živi razpeta med Ljubljano, Dunajem, Gradcem in številnimi kraji po svetu. Pri svojem delu se srečuje z zgodbami mnogih izseljencev, tudi s tistimi bolj temačnimi platmi življenja v tujini, o katerih se sicer ne govori. Psihološka pomoč izseljencem v duševni stiski je postala njeno življenjsko poslanstvo.

Unemployed mother of two children, rendered completely blind due to a rare condition she suffered from at 24, Tjaša M. Kos found herself at the crossroads of her life. She could isolate herself in the corner of her living room, feeling sorry for herself, however, she picked herself up, took her children (at the time she had two) and went to Austria. At first, she only intended to stay there a couple of months but her stay quickly escalated to a couple of years. Ultimately, she returned to Ljubljana where she was born. She got a PhD in psychotherapy, had another child, and created a new life for herself in her homeland. She believes that the experience of moving abroad has had an enormous impact on her. “You can never be the same again,” she says. Nowadays, she is torn between Ljubljana, Vienna, Graz, and other cities around the world. In her profession, she listens to the stories of different emigrants – among them also some whose experience of living abroad was unpleasant. She does not talk about them. Providing psychotherapy to suffering emigrants has become her life mission.

Tjaša, kako in kdaj ste prvič vzpostavili stik s tujino?

To se je zgodilo že v zgodnjem otroštvu. Mama je želela, da se naučim jezikov in dobim neko širino. Zato so me od majhnega pošiljali v Avstrijo in Anglijo. Tako sem odraščala dvojezično. Ta obdobja bivanja v tujini so mi kot otroku ostala v zelo lepem spominu. Verjetno se je takrat zasejalo seme, ki je potem ves čas nekako klilo v meni.  Naravno je prišla tudi odločitev za podiplomski študij v tujini. Dunaj, kjer sem doktorirala, je bil zame čudovit. Kozmopolitanska metropola s prepletom različnih kultur, življenjskih zgodb ... S širino in dimenzijami, ki so me strokovno in osebnostno dograjevale in zaznamovale. Ko sem se vrnila v Slovenijo, mi je bilo nekako … tesno. Vesela sem bila vrnitve v znano okolje, marsikaj mi je bilo lažje. Pa vendar … nekaj je manjkalo. Nisem se čutila izpolnjene. Tako sem se odločila, da se za nekaj časa vrnem v Avstrijo. Izbrala sem Gradec, saj se mi je zdel kot mesto bolj zelen, preglednejši, predvsem pa prijaznejši otrokom. Najela sem stanovanje in se s svojima otrokoma, takrat starima štiri leta in sedem mesecev, preselila.

Kako pa je to šlo , saj ste popolnoma slepi – sama,  z dvema otrokoma, v tuji državi ... ?

Ja, to se marsikdo vpraša (smeh). Kadar gledamo vrh hriba pred sabo, se nam pogosto zdi previsok, nedosegljiv. Ko pa se osredotočimo zgolj na prvi korak, ki je pred nami, ugotovimo, da tega zmoremo … Tako pravi nek star indijanski pregovor, da se pot, dolga tisoč milj, začne z enim samim korakom. Mislim, da tako nekako stopicam skozi življenje. Z neko okvirno vizijo, potem pa gledam zgolj prvi naslednji korak pred sabo. In tako iz majhnih korakov sčasoma (z)rasejo velike zgodbe.

Slepota je lahko velika ovira, a je videti, da jo vi odlično premagujete; nam lahko zaupate, kako?

Oslepela sem pri 24-tih letih zaradi redke bolezni in povsem nenadoma. Sledilo je obdobje rehabilitacije. Takrat sem se naučila predvsem, kako si življenje zorganizirati tako, da me bodo moje omejitve čim manj omejevale. In potem smo šli naprej. Počasi. Korak za korakom. Z veliko dela, potrpežljivosti in vztrajnosti. Pa z  malo sreče in z velikim zaupanjem v dobro v življenju. Študij, lastno gospodinjstvo, partnerstvo, materinstvo, samostojna psihoterapevtska praksa in naposled doktorat … Danes lahko s hvaležnostjo rečem, da živim zadovoljujoče, izpolnjeno življenje po svoji meri.

Življenje na Dunaju in v Gradcu – se je ta izkušnja za vas razlikovala?

Zelo. Življenje v obeh mestih sem doživljala povsem različno. Verjetno tudi zaradi lastne situacije. Na Dunaju sem živela v okviru kampusa. Vse je bilo bolj študentsko obarvano. Skupnost je bila mednarodna. Vsi smo vedeli, da smo tam za nek omejen čas. Prijateljstva, ki so se oblikovala, so bila sicer zelo bogata, kulturna raznolikost je dajala določen šarm, vendar je vse spremljal pridih prehodnosti. Vsi smo vedeli, da imamo korenine nekje drugje. Tudi ozračje na Dunaju je glede tega mnogo bolj odprto, fleksibilno. Tujcev je res ogromno, tako da sem takrat začutila utrip življenja v dinamični mednarodni skupnosti. Življenje v Gradcu pa sem doživljala povsem drugače. Živeli smo na obrobju mesta, v čudovitem zelenem okolju, z gozdom za hišo … Priselili smo se v okolje z nekakšnim vaškim pridihom, v mnogo manj pretočno skupnost. Utrip življenja je bil tukaj povsem drugačen. Tudi v Gradcu je veliko priseljencev. Vendar sem osebno doživljala odnos Avstrijcev do njih drugače kot na Dunaju. Pa tudi izseljenci, s katerimi sem se srečevala, so bili v povsem drugačni življenjski situaciji. Vse več sem tudi delala z ljudmi, ki so živeli v izseljenstvu.  Moja lastna izkušnja, ti stiki, te zgodbe so mi odprle povsem drug pogled na življenje v tuji deželi. Spoznala sem psihološke dimenzije izseljenskega življenja, o katerih se ne govori, dimenzije, ki v storilnostno naravnanem svetu ostajajo skrbno skrite za zaprtimi vrati.

Govorite torej o notranjih stiskah in bojih izseljencev. Kaj so najpogostejše težave, s katerimi se srečujejo?

Selitev v tujo državo, to, da pustimo za sabo domovino, dosedanje življenje, je pomembna stvar. Običajno ji botruje neka velika stiska v domačem okolju, ki se ji človek želi izogniti. Zato gre nekam, kjer trdno verjame, da mu bo lepše, boljše. Ta slika življenja v novi domovini pa je pogosto idealizirana. Ljudje velikokrat niso psihično pripravljeni na vse nove izzive, ki jih čakajo. Preseliti se v drugo državo pomeni, da se bomo srečevali z mnogo večjimi izzivi kot v domovini, hkrati pa bomo imeli pri tem na razpolago manj virov, na katere bi se lahko oprli. Že samo logistika, urejanje osnovne eksistence prinašata s sabo kup novih izzivov. Znajti se je treba v novem sistemu, z novo zakonodajo, v novem okolju najti šolo, trgovine, možnosti za hobije … Nenadoma je treba reševati kup stvari, ki so prej potekale povsem samoumevno. In vse to – v tujem jeziku. In kar je tudi zelo pomembno – brez podpore domačih in prijateljev. Socialna mreža, ki predstavlja veliko oporo tako v praktičnem kot v čustvenem smislu, je v tujini velik primanjkljaj. Res je, da se posamezniki potem povežejo na drugačne načine. A vendar imajo takšni odnosi neko drugo dimenzijo. Izseljenci se pogosto začnejo povezovati med seboj. Tako da postane glavno merilo druženja neka skupna izseljenska izkušnja, ne pa več dejanske podobnosti v smislu vrednot, interesov. To, da prihajava iz iste države, je tako močan dejavnik, da sva si zgolj zato blizu … Osebno nisem imela v vsem času bivanja nobene slabe izkušnje, kjer bi me neposredno diskriminirali kot »auslenderko«. Sem komunikativna, odprta in z lahkoto navežem stike. Vendar so le-ti pogosto ostajali nekje na površini, na ravni vsakdanje komunikacije o neosebnih, neobremenjujočih temah. Po drugi strani pa so do mene pogosto prihajali izseljenci raznih narodnosti in mi kot psihologinji pripovedovali o svojih stiskah. Spominjam se zgodbe poljskega para, ki je prihajal k meni. Simpatična, inteligentna, visoko izobražena sta pred 25-imi leti Poljsko zamenjala za Nemčijo. »Nikoli te ne spustijo čisto zraven. Nikoli nisi zares njihov,« je pripovedoval mož. Z ženo sta se po vseh teh letih še vedno čutila tujca  In zelo osamljena.

Veliko oviro lahko predstavlja tudi tuj jezik, drži?

Jezik res lahko predstavlja veliko oviro. Življenje v tujem jeziku je nekako tako, kot da bi imeli eno roko ves čas zvezano na hrbtu. Saj z eno roko se tudi da marsikaj narediti, že res. Pa vendar gre vse neprimerno težje kot z dvema rokama. Tudi če se naučimo jezik nove dežele, v tem jeziku nikoli ne bomo do enake mere suvereni kot v maternem. Še prav posebno ne v bolj čustveno nabitih situacijah oz. pri komunikaciji o našem notranjem svetu. Sama sem odraščala dvojezično, zato sem si domišljala, da znam nemško. In res nimam nobenih težav pri poslušanju, branju, uradni komunikaciji. Ko pa so se domačini začeli pogovarjati med sabo, sem pogosto lovila delčke besed in se iz njih trudila sestaviti pomen. Zelo se me je dotaknilo pripovedovanje mlade, simpatične Čehinje, ki je prav tako že več let bivala v tujini in je tekoče govorila nemško: »Saj na splošno gre. Ko pa se kolegi po službi v baru pogovarjajo med sabo, samo stojim v krogu in se prijazno smehljam, ker jih preprosto ne razumem,« je pripovedovala. Pa ne gre zgolj za jezik in njegovo komunikacijsko funkcijo. Gre za globlje vsebine. Za povezanost z osebno identiteto, z lastnimi  koreninami. Tukaj gre za zelo globoka čustva. Ko živiš v tujini, nisi več nikjer čisto zares doma. Povsod si tujec. V novi deželi in v domovini – povsod te gledajo kot izseljenca. In tako postane vprašanje jezika nenadoma vprašanje lastne osebne identitete.

Najbrž se pojavi kmalu tudi vprašanje, v katerem jeziku naj izseljenci vzgajajo svoje otroke?

Izseljenci se po mojih izkušnjah pogosto odločijo, da doma s svojimi otroki govorijo materin jezik, s čimer želijo ohranjati stik z domačo kulturo. Kakšna bolečina je potem lahko, če se zgodi, da otrok ne želi govoriti jezika svojih staršev! Poljski par je zgrožen pripovedoval o njunih znancih Poljakih, katerih najstniška hči ni želela govoriti poljsko in je svojima staršema odgovarjala v nemščini. »Upam, da z našo Anito ne bo tako,« je rekla žena in prijela moža za roko. V njenem glasu je bilo čutiti bolečino in globoko stisko. Njuna hčerkica Anita je bila še majhno dekletce, a starša sta se zavedala, da bo odraščanje v tuji deželi prineslo izzive za vse.

Najbrž je za prisljence v tujino veliko breme tudi to, kako si izagotoviti delo, se uveljaviti, dokazati delodajalcu, da si sposoben - kljub temu da prihajaš od drugod.

To je velik izziv in zato so priseljenci pogosto pod posebno velikim storilnostnim pritiskom.  Želja dokazati, da so dobri in s tem upravičiti delovno mesto, je velika. Pogosto zato delajo veliko nadur, pristajajo na slabše delovne pogoje, težje skomunicirajo svoje želje in dolgo odlašajo, preden prosijo za pomoč ... Tako se neredko pripeti, da pride do izgorelosti, anksioznih motenj in depresije. Vse to so težave na področju mentalnega zdravja, ki so izrazito povezane s stresom.

Poseben fenomen so žene, ki spremljajo svoje može na njihovi poklicni poti in se  njimi preselijo v tujino, kajne? Kako pa je s tem?

Te ženske pogosto nimajo motivacije ali pa priložnosti, da bi se zaposlile in ostajajo doma. Osredotočene so na svoje otroke – in morda še na sosede iste narodnosti, ki so prav tako poklicno neaktivne. Tako se ne naučijo jezika in ostajajo zelo izolirane in osamljene, medtem ko možje cele dneve delajo. Tudi tukaj se lahko razvijajo duševne stiske, ki lahko prerastejo v resne motnje.

 Vse, kar ste našteli, so objektivne obremenitve, ki se pojavijo zaradi zunanjih okoliščin. Kaj pa naš notranji ustroj, naši miselni in vedenjski vzorci,  v kolikšni meri le-ti vplivajo na uspešnost naše integracije v novo okolje?

Naša notranja prepričanja določajo, kako bomo zunanje ovire premoščali. Lahko nas v zahtevni izseljenski situaciji podpirajo ali pa nas še dodatno onesposabljajo in obremenjujejo. Pogosto se tudi zgodi, da nam postanejo v spotiko neki naši primanjkljaji, s katerimi bi v običajnih okoliščinah nekako shajali. V izseljeniški situaciji, kjer so obremenitve tako povečane, pa se le-ti primanjkljaji lahko prekomerno razrastejo. Spominjam se mladega Hrvata, ki je prišel k meni zaradi socialne anksioznosti. Občutki sramu in  neustreznosti so ga mučili do te mere, da se je popolnoma izoliral. »Že od nekdaj sem bil bolj samotar,« je pripovedoval. V Avstriji se je zaposlil kot programer. »Bil sem vesel, ker sem lahko delal sam zase in se mi ni bilo treba veliko pogovarjati,« je razlagal. »Mislil sem, da mi bo sčasoma lažje. Zdaj sem tu že tri leta, pa je vedno težje. Zdi se mi, da me sodelavci opravljajo, da se mi posmehujejo, da samo čakajo, kdaj ga bom kaj polomil«. Začel se je vse bolj izogibati vsem socialnim stikom, kar ga je naposled privedlo na rob depresije. Takrat je prišel k meni.

Kje in kako naj torej izseljenec poišče strokovno pomoč, če zaide v duševno stisko v tujini?

Pomoč je v tej situaciji pogosto težko poiskati. Morda tudi zato, ker je želja po uspehu v tujini še močnejša in si tako še težje priznamo, da potrebujemo pomoč. Dodatna ovira je jezik. Psihoterapija, s katero bi marsikdaj lahko pomembno izboljšali psihično počutje in življenjsko kvaliteto, ostaja zaradi nepoznavanja jezika nedostopna. Za uspešno psihoterapevtsko obravnavo je zelo pomembna možnost pristnega izražanja in sporazumevanja. Psihoterapija v tujem jeziku je namreč neprimerno manj učinkovita kot v maternem. Pa ne gre zgolj za jezik. Pomembno je tudi poznavanje in spoštovanje posameznikovega kulturnega konteksta, njegovih sociozgodovinskih korenin. Na Dunaju sem se izobraževala iz medkulturne psihoterapije, ki upošteva vse te dejavnike. Žal je strokovnjakov, ki bi lahko v ključnem trenutku ponudili ustrezno pomoč, malo. Ali pa niso dostopni. To je velika škoda. Tako se dogaja, da je daleč najpogostejša oblika pomoči v duševnih stiskah - farmakoterapija. Torej zdravila. Kar pa ni vedno potrebno. Zelo pogosto bi se dalo izogniti zdravilom z ustrezno psihoterapevtsko intervencijo.

Videti je, da ste spoznali veliko temnih plati izseljenstva. Kaj lahko naredimo v zvezi s tem?

Kot vsaka stvar ima tudi izseljenstvo svoje svetle in temne plati. Marsikomu tuja dežela omogoča boljši ekonomski status. To je vsekakor res. Za marsikoga tujina ponuja boljše možnosti za preživetje. Kot psihologinja pa sem imela priliko videti tudi to drugo plat, o kateri se vse prepogosto ne govori. Kar je velika škoda. Če bi bili tudi ti vidiki bolj ozaveščeni, bi si ljudje hitreje poiskali pomoč. Vedeli bi, da so njihove težave »normalen odziv na nenormalne okoliščine«. Nenormalne mislim v smislu težavnosti. Ko opazujem rojake, ki se pripravljajo na selitev v tujino, vidim, kako urejajo birokracijo, zavarovanja, papirje za avto … Nikoli pa nisem slišala nikogar, ki bi se sistematično ukvarjal s psihološko pripravo. S tem, da bi pripravil okolje, ki mu bo v tujini omogočalo, da bo čim bolj uspešno premagoval nove izzive. Pomemben del je lahko povezanost prek socialnih medijev. Obstajajo skupine Slovencev in drugih izseljencev po svetu. Le-te so lahko precejšen vir opore, če jo seveda izkoristimo. Prav tako razna slovenska društva v državi, kamor gremo. Ko razmišljamo o nastanitvi, bo dobro, če bomo hkrati raziskali tudi možnosti za športno udejstvovanje in za svoje hobije. Le-ti v storilnostno naravnanem svetu velikokrat ostanejo na stranskem tiru. In vendar so ključni pri tem, kako bomo obvladovali stres. Ozaveščanje o strategijah obvladovanja stresa je prav tako lahko zelo dobra preventiva. Predvsem pa nam bo koristilo, če bomo ozavestili naša prepričanja in miselne vzorce,ki nas lahko pahnejo v izgorelost. Tukaj sta še posebno zanimiva perfekcionizem in prepričanje, da moramo vedno ugajati in vsem ustreči. Skratka, obstaja vrsta stvari, ki jih lahko naredimo, da živimo življenje v izseljenstvu čim bolj zadovoljujoče in s čim manj temnimi platmi. Za začetek pa je pomembno, da se začnemo pogovarjati tudi o teh vidikih. To, da nam je težko, ne pomeni, da smo šibki. Pomeni le to, da smo ljudje. Če damo več prostora naši celotni človeški izkušnji, bomo dolgoročno zmanjšali stiske.

Tjaša, videti je, da se vas je izseljenska izkušnja globoko dotaknila. Zakaj ste se naposled vrnili v Slovenijo?

Moj najstarejši sin je postal šoloobvezen in treba  se je bilo nekje ustaliti. Za nas osebno je imelo večji smisel priti nazaj in si tukaj postaviti bazo. Ostajamo pa razpeti med Avstrijo in Slovenijo. Vsako leto nekaj mesecev preživimo v tujini. Otroka odraščata dvojezično. Meni sami pa stik s tujino veliko pomeni. Daje mi širino. Ne bi bila srečna, če bi se moje obzorje zožilo na Slovenijo.  Zelo uživam, ko trenutno prek Skypa delam z ljudmi po vsem svetu in s tujci v Sloveniji. To osmišlja mojo izkušnjo. Hvaležna sem, da lahko spoznanja, ki sem jih nabirala na svoji življenjski poti, posredujem naprej in jih uporabim v službi dobrega za druge.

Tjaša, hvala vam za pogovor, pa veliko osebne sreče in uspešnega opravljanja poklicnega poslanstva še naprej!

Hvala tudi vam.

dr. Tjaša M. Kos, univ. dipl. psih.

Psihoterapija in svetovanje za posameznike, pare in skupine

Psychotherapy and counseling for individuals couples and groups

 

www.tjasakos.net

tjasa@tjasakos.net

+386(0)41 421 532

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek