Hodil po zemlji sem naši

I Walked Our Land

Objavljeno dne/Published on: 07.02.2013
Avtor članka/Article Author: Emil Okretič (Milan)

Dolgo časa sem razmišljal o tem, kar nam je o časih, ko je imel 17 let, pripovedoval naš oče. Bilo je leta 1930. Takrat je na Primorskem vladala fašistična Italija. Da bi se naučila slovenskega jezika, sva s prijateljem ilegalno pobegnila v Ljubljano, v takratno Jugoslavijo. Peš po poljih, gozdovih prek Nanosa…

For a long time I've been thinking about what our father used to tell us about the time when he was 17 years old. It was in 1930. Back then the facist Italy ruled over the Primorska region. In order to learn Slovenian language, a friend and I illegally fled to Ljubljana which was at that time part of Yugoslavia. On foot over the fields, forests, Nanos and other places we went ...

Odkar sem v pokoju, rad hodim, tako po Španiji kot po slovenskih gorah. Pomislil sem: zakaj se ne bi tudi sam podal peš v Ljubljano po poti svojega očeta iz Kostanjevice na Krasu do Ljubljane (100 km)? Ko sem prepričal eno svojih hčera, ki bolj zaupa vame, naj pojde z menoj, mi je predlagala, da bi turo podaljšala in začela v Italiji, iz Tržiča. Vedela je vse o mojih spominih, tudi to, kako sva z dedkom (rekli smo mu tata Jožko) na volovji vpregi prodajala drva v Ronkah.

Končno na slovenskih tleh!

Zadnje dni aprila 2012 sem torej priletel v Benetke in nato z vlakom do Tržiča. Ob 16. uri sem se z nahrbtnikom podal na svojo spominsko tako zaželeno pot. Vreme je bilo imenitno. Šel sem mimo Ronk proti Doberdobu. Tukaj so se zbudili prvi spomini in občutki iz obdobja druge svetovne vojne, ko sva z dedom hodila poleg voza po prašni poti in bila pozorna na morebitne nemške vojne ofenzive. Dandanes so ceste asfaltirane in prometne, zato sem se odločil ubrati stranske stezice. Po uri in pol sem zagledal Doberdob. Lepo je bilo slišati slovensko govorico v okoliških vaseh! Od Doberdoba sem pot nadaljeval do ceste Gorica-Trst. V Frletih, v neki slovenski gostilni, so mi prijazno ponudili mrzel čaj in pokazali pot proti Novi vasi. Dva kilometra višje sem prestopil razvaline nekdanje jugoslovansko-italijanske meje, določene 15. septembra 1947, malo po naši izselitvi v Argentino. Stopil sem torej na slovenska tla!

V rojstni vasi

Ura je sedem zvečer in sonce zahaja. Korakam naprej mimo Hudega Loga in že sem na kostanjskem območju. Spominjam se, kako sem tukaj kot deček gonil živino na pašo in se moral večkrat izogibati streljanju četnikov, kadar so pridrveli iz Opatjega sela. Nepopisno me je ganilo, ko sem zagledal Kostanjevico, svojo rojstno vas, zadaj pa hribovito verigo od Cerja, Fajtovega hriba, Velikega vrha do Trstelja. Ta veriga loči kraško planoto od Vipavske doline. Ob mraku sem prispel v vas. V rojstni hiši, pri Drubantovih, sta me pričakali sestrična Jožica in teta Mara. Tu sem ostali dva dneva in se srečal še z drugimi sorodniki ter prijatelji iz otroštva. Kostanjevica danes šteje približno 330 prebivalcev, v 19. stoletju pa jih je tu živelo več kot 1.500. Med prvo svetovno vojno je bila porušena do tal. Tukaj se je fronta večkrat premikala. V okolici je še vedno zaslediti ostanke vojne. Na kostanjeviški »gmajni« je celo v skalo vklesan stol, na katerem naj bi počil feldmaršal avstro-ogrske armade Svetozar Borojević. V tej vasi je bil rojen pisatelj Igor Torkar, starši slikarja Lojzeta Spacala in pisatelja Borisa Pahorja. Umetnik Lojze Spacal pogosto prihaja v svojo rojstno hišo, saj ima  tukaj svoj atelje. Srečen sem se poslovil in nadaljeval po Novelu, Temnici do Lipe, kjer sem obiskal ženo in sina pokojnega bratranca. Pot me je peljala naprej po gozdu mimo Svetega, Komna, Gabrovice in Kobjeglave. Okoli poldneva sem prišel v Štanjel, kjer sem se malo okrepčal. Tu sem obiskal galerijo Lojzeta Spacala, bratranca moje mame. Popoldne sem nadaljeval pot proti pritoku Gaberščka v reko Branico. Sprašujem se, ali je bil moj oče tudi tako srečen, kot sem bil jaz, ko sem užival v vsej tej naravi. Prečkal sem Gaberje in znova zavil  v gozd. Tam sem zgrešil stezo, a nič ne de. Okoli petih sem prispel v Slap. Tukaj se mi predstavi močna skala Nanosa. Po poldrugi uri hoje sem prišel v Gradišče pri Vipavi, vznožje Nanosa. Jedel in prespal sem na kmetiji Florjančič.

V prijetnem spremstvu na Nanos

Drugi dan zjutraj, kot smo se dogovorili, so se mi pridružile prijateljice, gornice Mojca, Bojana in Majda, slednja je bila učiteljica slovenščine v Argentini. Mojca, kot vedno po svoje, predlaga, da se Nanosa »lotimo« po gradiški turi, to je po najzahtevnejši. Pojasnil sem, da je moj cilj Ljubljana. Tako smo krenili po manj zahtevni poti, a se je bilo vseeno treba povzpeti na 800 metrov nadmorske višine. Od tod se nam je prikazal čudovit pogled na Vipavsko dolino in Kraško planoto. Lepa priložnost za oddih in fotografiranje! Okoli poldneva smo prispeli do zavetišča pri Abramu, kjer smo si odpočili in nekaj pojedli. Tukaj smo si ogledali tudi živali, med drugimi medveda, ki  je bil na našo srečo v kletki.  Nadaljevali smo do Podkraja. Od tu naprej pa je bilo treba po asfaltu mimo stare pošte do rimske utrdbe. Potem po gozdni poti do Kalc. Tukaj so me dekleta zapustila. Zahvalil sem se jim za družbo in šel naprej.  V dobri uri sem prispel v Logatec, kjer sem prenočil.

Naslednji dan je bil 1. maj. Skozi Vrhniko po cesti ali pločnikih sem končno prispel za Bežigrad (Ljubljana) h hčerki in njeni družini. Skupno sem prehodil dobrih 120 kilometrov!

Vse skupaj je potekalo zelo lepo in tudi vreme mi je bilo naklonjeno. Srečen sem bil, da sem uresničil ta svoj dolgo želeni pohod in se duhovno objel z očetom in dedom.

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek