Rihtarjeva domačija – neobrušen notranjski diamant

Rihtar's Homestead – Unpolished Diamond of Inner Carniola

Objavljeno dne/Published on: 07.02.2014
Avtor članka/Article Author: Blanka Markovič Kocen

Alenka Veber, pranečakinja notranjskega izseljenskega pisatelja Franka Trohe Rihtarjevega si prizadeva obnoviti njegovo rojstno, blizu 200 let staro domačijo v Babnem Polju, ki skriva privlačne zgodbe in je bila deležna številnih prenov, a k slednji vnovič kliče. Alenka si namreč želi, da bi v gospodarskem poslopju zrasel podeželski kulturni center za izobraževanje, kulturo in vseživljenjsko učenje. Na bližnji Rihtarjevi gmajni pa nastaja učilnica v naravi. Vsekakor kotiček Slovenije, ki ga je vredno obiskati! In spoznati Alenko, ki do domačije poleg vsega drugega, kar jo veže nanjo, čuti predvsem moralni dolg, dolg do vseh tistih, ki so jo morali zaradi gospodarske krize zapustiti in se niso nikoli več vrnili.

Alenka Veber, the grandniece of Inner Carniola's emigrant writer Frank Troha Rihtar, strives to renew his almost 200-year odl birth house in Babno Polje, which hides compelling stories and has been renovated many times during its history. Alenka wishes to make a countryside cultural center for education, culture and and lifelong learning. In Rihtar forest not far away, a nature classroom is being formed. It is definitely woth seeing this part of Slovenia and meeting Alenka, who above all else feels a moral debt to the homestead and towards all of those who had to leave due to the economic crisis and have never returned.

Kdaj ste se srečali z izročilom Franka Trohe Rihtarjevega in kako ste se lotili raziskovanja?

Frank Troha Rihtarjev je moj stari stric, tako da sem zanj vedela že od malih nog. Njegovo literarno dejavnost sem začela spoznavati pred dobrim desetletjem. Raziskovanja sem se lotila pri koreninah zgodovine vala množičnega slovenskega izseljenstva, začela sem z letom 1892. Nato so sledila dolga leta sedenja v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, kjer hranijo večino gradiva, ki je izhajalo v Severni Ameriki. Ker nisem vedela, v katero slovensko časopisje, ki je izhajalo v Severni Ameriki, je Troha pisal, sem pregledala tako rekoč vse. Večina časopisov je shranjenih na mikrofilmih, ki so mestoma že slabo vidni. Nato je sledila izdelava fotokopij in vnašanje besedila v sodobnejše oblike.

Frank Troha Rihtarjev je bil rojen na Rihtarjevi domačiji v Babnem Polju, kjer ste doma tudi vi. Koliko je stara domačija?

Rihtarjeva domačija je vrisana v Franciscejski kataster že leta 1823, a vprašanje je, koliko časa prej je že stala. Z gotovostjo pa lahko rečemo, da ima domačija že častitljiva leta, blizu dvesto jih šteje. Njen tloris (domačija obsega stanovanjsko hišo, gospodarsko poslopje s hlevom in kaščo) se do današnjih dni ni spreminjal. Gre za dokaj ambiciozno domačijo, ki skriva privlačne zgodbe. Domačija je v dveh stoletjih doživela številne prenove, podobno kot druge hiše v vasi. A ponovno kliče k prenovi.

 Vse svoje delo in sredstva vlagate v prenovo Rihtarjeve domačije?

V meni že dolgo zori želja, da bi gospodarsko poslopje (stanovanjska hiša je bila obnovljena leta 1999) obnovili do te mere, da bi lahko v njem zaživel podeželski kulturni center za izobraževanje, kulturo in vseživljenjsko učenje. Ravno v teh dneh smo zaključili s projektno dokumentacijo, ki je bila zame (na domačiji živiva z mamo sami) kar zajeten finančni zalogaj. Da ne govorim o seštevku stroškov za prenovo! Trenutno sem v precepu, ali se obnove sploh lotiti ali ne. Žal naša domačija ni vpisana v seznam kulturne dediščine, kar je tudi neke vrste ovira pri pridobivanju nepovratnih sredstev.

A to ne pomeni, da naša domačija ne živi. Še kako je živa! Vedno je bila. K nam so in še vedno prihajajo ljudje, saj imamo za vse vselej odprta vrata. Če nam ne bo uspelo prenoviti gospodarskega poslopja, bom pa obiskovalcem pripovedovala zgodbe o svojih prednikih pod milim nebom ali pa na Rihtarjevi gmajni, kjer že nastaja prijeten prostor za druženje (smeh).

 Kako do Rihtarjeve domačije pridemo iz Ljubljane (prosim za nasvet, ki bi ga ponudili osebi, ki Slovenije ne pozna dobro)?

Rihtarjeva domačija stoji v samem jedru Babnega Polja, nasproti župnijske cerkve sv. Nikolaja. Primorsko avtocesto A1 zapustimo na izvozu Unec in sledimo oznakam za Rakek, Cerknico, Lož in Babno Polje. Iz Ljubljane do nas je dobrih 80 km, za kar potrebujemo uro in petnajst minut vožnje. Seveda pa k nam vodijo tudi številne stranske poti. No, in po njih največkrat vodim izletnike.

Ali se morajo obiskovalci prej najaviti in če je temu tako, kako to storijo?
Večino obiskovalcev pripeljem kar sama v okviru svojega vodenja po Notranjsko-kraški regiji. Tu gre navadno za avtobusne izlete. Obisk Babnega Polja in naše domačije je samo del programa, ki ga izvajamo. Vsi podatki so objavljeni na naši spletni strani www.rihtarjeva-domacija.si, dosegljiva sem tudi na mobilnem telefonu, številka 041 260 985. Če pa gre za manjše skupine (npr. družine), se seveda lahko kadarkoli ustavijo pri nas in potrkajo na vrata. Mene med tednom ni doma, saj delam v Ljubljani, kjer imam svojo redno službo. Če pa bo doma naša mama, bodo imeli srečo spoznati izjemno srčno in čisto dušo.

 S svojim Zavodom Rihtarjeva domačija stopata v tretje leto delovanja. Katere dejavnosti izvajate in katere med njimi so deležne največ pozornosti?

Poleg mene je v življenje in delo zavoda vključenih nekaj deset članov, ki mi prostovoljno pomagajo predvsem pri organiziranju dveh že tradicionalnih pohodov pa tudi pri drugem delu. To sta velikonočni dobrodelni pohod Iz Babnega Polja na Babno Polico ter Iz Babnega Polja do Goričic. Na zadnjem smo imeli že 300 pohodnikov.

V preteklem letu sem imela okrog trideset vodenj po naših krajih, izvedli smo prireditev Lovske in gozdarske zgodbe na Rihtarjevi gmajni. Tu nastaja učilnica v naravi.

V letu 2013 je zavod izdal in založil prvo Trohovo knjigo Božični in velikonočni spomini. Trenutno obiskujem slovenske kraje s predavanjem Zbogom, kranjska dežela, nikoli več te ne bom videl. Udeležencem osvetlim del zgodovine naših izseljencev in predstavim Trohovo knjigo, kakšno tudi prodam in seštevam, koliko strešnikov mi še manjka, da bi v celoti prekrila 192 m2 veliko streho na gospodarskem poslopju (smeh). In se čudim, kako je mojim prednikom uspelo zgraditi takšno domačijo. Do nje čutim poleg vsega drugega, kar me veže, predvsem moralni dolg, dolg do vseh tistih, ki so jo morali zaradi gospodarske krize zapustiti in se niso nikoli več vrnili.

 Kako razvoj zavoda in domačije sprejemajo domačini?
Dejala sem že, da je v zavod vključenih kar lepo število članov, le-ti prihajajo tako iz domačih vrst kot iz drugih krajev po Sloveniji. Ne pozabiva, da sem tudi jaz domačinka, le da sem šla s petnajstimi leti od doma, a se domov vedno vračala. Sedaj pa se vračam še pogosteje. Nekoč v preteklosti so naše prednike nekateri označevali za Amerikance, mene sem pa kdo označi za Ljubljančanko (smeh). Kako se ob tem počutimo, si lahko mislite svoje.

Če ste tu mislili, da bom kakšno povedala o slovenskih značilnostih, ste se zmotili.

Rihtarjeva domačija je moj dom, dom mojih prednikov. Iz nje črpam izročilo in moč za svoje delo.

Se povezujete tudi z ostalimi turističnimi ponudniki v regiji in na kakšen način?
Kot vodnica po Notranjsko-kraški regiji sem navezala iskrene delovne odnose s številni ponudniki na tej in oni strani Javornikov. Trudim se, da jih enakomerno vključim v svoj program vodenja: od gostinskih ponudnikov do muzejev. Vsi skupaj smo spletli že kar trdno socialno mrežo in skupaj prestopili kakšno oviro.

Kako se zavod financira in kakšne načrte imate v prihodnje?

Zavod se financira iz dejavnosti, ki jih opravljam sama (vodenje, predavanja itd.), v letu 2013 pa se je lahko prvič prijavil tudi na razpise domače občine in na razpis Urada Republike Slovenija za Slovence v zamejstvu in po svetu. Priznam pa, da mi ob vsem delu zmanjka časa za prijavljanje na razpise oziroma da še nisem našla prave osebe, ki bi ji ta segment našega delovanja zaupala. Vzgojena sem namreč tako, da če za nekaj dobim denar, mora potem to biti tudi narejeno. No, in velikokrat se zgodi tako, da nekaj naredim, pa ne dobim denarja (smeh).

Kje so po vašem mnenju priložnosti razvoja turizma v Notranjsko-kraški regiji?

Odgovorila vam bom iz svojih izkušenj. Do tega, da me sedaj drugi poiščejo, najamejo za vodnico po regiji, je bila izjemno dolga pot. Mislim, da mora človek sam poiskati svojo priložnost, seveda, če želi delati v turizmu, kulturi in izobraževanju ali na kakšnem drugem področju. Včasih te priložnosti celo ležijo na tleh, so skrite v jamah, poniknejo ali pa štrlijo visoko v nebo (v mislih imam kraška polja in jame, presihajoča jezera, hribe itd.). Naša regija premore številne presežnike, pridne in izobražene ljudi. Mogoče smo predolgo čakali, da bi nam drugi dali priložnosti, da bi zaživeli. Poglejte, kdaj je že Valvasor v svet ponesel slavo o čudu, ki se imenuje Cerkniško jezero? Da ne govorim o svetovno znanih botanikih, ki so občudovali naš najvišji nealpski vrh. A tako kot za vsako delo, je tudi za delo v turizmu pomembno, da delaš s srcem, ne pa zato, ker finančni strokovnjaki pišejo, da je turizem trenutno najobetavnejša gospodarska panoga. Se bomo torej kar vsi šli turistične delavce?! (smeh) Moja pot je bila izjemno dolga, več kot dvajset let. A vseskozi sem nekako ostala zvesta sama sebi, saj sem že od malega rada vandrala, plezala po vrhovih, govorila, pisala, fotografirala in navduševala ljudi. Z delom, ki ga opravljam v zavodu, vzpostavljam ravnotežje med svojim zasebnim in siceršnjim poklicnim življenjem.


 

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek