Reka Kolpa - najdaljša slovenska riviera

The Kolpa River–Slovenia's Longest Riviera

Objavljeno dne/Published on: 31.07.2014
Avtor članka/Article Author: Blanka Markovič Kocen, foto: B. M. K., Tončka Jankovič

Nekoliko drugačne počitnice ali pa vsaj čudovit izlet lahko doživite v Beli krajini, deželi belih brez in reke Kolpe ter neskončno prijaznih ljudi. Tokrat sem obiskala Krajinski park Kolpa, se po reki spustila s kanujem, obiskala Šokčevo domačijo… In si obljubila: kmalu spet pridem! Kolpa nikogar ne pusti ravnodušnega. A brez gostoljubnega in zavzetega vodiča moja izkušnja ne bi bila tako popolna. Boris Grabrijan, direktor Javnega zavoda Krajinski park Kolpa, je eden tistih ljudi, ki so predani svojemu delu in s svojimi sodelavci naredijo veliko več, kot obsegajo službene dolžnosti.

You can experience a different kind of holidays or at least a wonderful fieldtrip in Belakrajina – the land of white birches, the Kolpariver and infinitely kind people. This time, I paid a visit to the Kolpa Natural Park, took a canoe ride down the river and saw the Šokoč homestead... I made a promise to myself to return soon! Kolpa never ceases to amaze. However, without a hospitable and enthusiastic guide, my experience would not have been this perfect. Boris Grabrijan, the director of the Public Institution Kolpa Natural Park, is one of those people who are dedicated to their work and do much more than work obligations dictate.

»Osnovni namen ustanovitve Krajinskega parka Kolpa leta 1998 in pozneje, 2006, Javnega zavoda Krajinski park Kolpa, je varstvo narave. Občina ob ustanovitvi ni imela nobene vizije niti ni razvila instrumentov. Agonijo je prekinil minister Janez Podobnik, ki je prenesel ustanoviteljstvo na državo in s tem stvari premaknil z mrtve točke,« pojasnjuje direktor javnega zavoda, ki ima sedež v Adlešičih, kjer sva se sredi julija srečala.

Reki, ki je osrednja vrednota krajinskega parka,  in vsemu okrog nje v javnem zavodu namenjajo veliko pozornosti. »Žal je park le na slovenskem bregu in še to v dolžini 50 km. Kolpa je v dolžini 118 km mejna reka, skupaj pa meri 297 km. Zelo dobro sodelujemo tudi z Narodnim parkom Risnjak na Hrvaškem, kjer Kopa izvira in teče po parku le štiri kilometre,« pojasnjuje sogovornik in dodaja, da tudi z nevladnimi organizacijami na Hrvaškem odlično sodelujejo, a je to vse premalo. »Do lanskega leta Kolpa na hrvaški strani sploh ni bila zavarovana, zdaj je vsaj razglašena za območje Nature 2000. Z monitoringi in vzdrževalnimi deli ter nadzorom skrbimo za ugodno stanje. Promoviramo pa jo doma in v tujini kot izjemno biotsko bogato reko, ki je primerna tudi za kopanje in čolnarjenje.« Pri promociji se ne morejo zanesti na veliko pomoč države, čeprav nekaj od nje vendarle dobijo, pravi direktor Javnega zavoda Krajinski park Kolpa. »Leta 2010 smo bili razglašeni za EDEN 2010 – Evropska destinacija odličnosti. Pred nami je bila Logarska dolina, za nami Idrijske klavže.«

Bogati naravna in kulturna dediščina območja

V parku je skupaj 71 naravnih vrednot, od tega jih ima 16 tudi status naravnega spomenika, ena pa celo strogega naravnega rezervata,  edinega v Sloveniji. Na tem območju je tudi 42 kulturnih spomenikov, med katere sodi tudi Šokčev dvor, o katerem pišemo v nadaljevanju. »Naravne vrednote  so različne – posamezna drevesa izjemnih dimenzij ali skupine pomembnih dreves, doline, kraške jame, izviri, steljniki, vrtače … Marindolski steljniki, denimo, so obenem naravni in kulturni spomenik, kar je velika redkost,« pojasnjuje  Grabrijan.

Poleg pohodov na petih označenih pešpoteh in izobraževanja na treh učnih poteh Krajinski park Kolpa ponuja številne kolesarske poti, ježo, tudi s postajališčem za prenočevanje jezdecev in konj, doživljajske spuste po Kolpi in vodene oglede parka. »Pripravljamo tudi številne kulturne dogodke, delavnice različnih obrti, kot na primer  filcanje ali pletenje volne, predelava in vezenje lanu, pletenje iz protja, pisanje pisanic … « našteva sogovornik.

Šokčev dvor

Po njegovih besedah turisti v glavnem prihajajo zaradi Kolpe, vendar jih usmerjajo tudi na druge dejavnosti. V času kopalne sezone je Kolpa preveč obljudena, sicer pa temu delu manjka obiskovalcev. »Vse bolj pomemben postaja obisk Šokčevega dvora, našega info centra, v katerem lahko dobro predstavimo celoten krajinski park in tudi Belo krajino, izvedemo delavnice, razstave …«

Šokčevega dvora nikakor ni vredno prezreti! Gre za muzej na prostem, ki predstavlja za obkolpski del Bele krajine značilen kmečki dom in je eden izmed zavarovanih kulturnih spomenikov v Krajinskem parku Kolpa. Domačija stoji ob vhodu v vas ob cesti Vinica - Adlešiči, sestavljajo pa jo hiša, lopa in skedenj. Hišo povezuje zid, v katerem so vhodna vrata na dvorišče, tako je dvorišče zaprto z vseh strani. Hiša je restavrirana. V njej je urejena kmečka sobica, kjer si obiskovalci lahko ogledajo starinsko pohištvo, otroško zibelko, stara kmečka oblačila, domače platno itd. Drugi prostor je urejen v jedilnico s staro krušno pečjo, primeren za zaključene družbe in obiskovalce. 

V juliju, ko sem se mudila v krajinskem parku Kolpa, sezona zlasti zaradi nestabilnega in razmeroma hladnega vremena še ni bila na vrhuncu. Reka je imela komaj 22 stopinj Celzija, čeprav je običajna temperature za ta čas 25, v avgustu pa se ogreje celo na 30 stopinj in velja za najtoplejšo reko v Sloveniji. Sodi tudi med najbolj čiste in neokrnjene slovenske reke in se upravičeno ponaša z naslovom »najdaljša slovenska riviera«.

»Največ obiskovalcev je  iz Slovenije, vse bolj pa se uveljavljajo tudi gostje iz držav Beneluxa in Nemčije ter Švice,« pove Boris Grabrijan in dodaja, da ponujajo tudi izobraževanja za sorodne institucije s celega Balkana. »S Hrvati sodelujemo pri kulturnih dogodkih, izobraževanju, vzdrževanju infrastrukture (kolegom pomagamo, ker nimajo mehanizacije), čistilnih akcijah, likovnih kolonijah, promociji, predvsem pa pri različnih mednarodnih projektih.«

Pristni domači turizem kot perspektiva razvoja

Zanimanje za Kolpo kot turistično destinacijo po Grabrijanovih besedah raste, ponudba se izboljšuje. »Obstaja velika nevarnost da turistične ponudnike zanese in pozabijo na najpomembnejši dejavnik – naravo – zaradi katere obiskovalci sploh prihajajo. Ne smemo se zgledovati po hotelskem turizmu …« opozarja sogovornik.  »Skromna je še ponudba domačih kmetov, ki ne nudijo dovolj hrane,  a je tudi na tem področju opaziti pozitivne premike.«

»Bela krajina lahko stavi zgolj na preprostem, pristnem domačem turizmu, saj ni infrastrukture: narava, kmetijstvo, domača hrana, obrt ... individualna obravnava gostov. Prekinitev zastonjkarskega turizma,« Boris Grabrijan oriše perspektivo razvoja turizma ob Kolpi. In če je to povezano z ljudmi, kakršen je naš gostitelj in njegovi sodelavci v javnem zavodu, se Belokranjcem res ni treba bati za razvoj turizma ob Kolpi. Seveda se pojavljajo težave, pravi Grabrijan, še zlasti od lani, ko se na projekte ne smejo več prijavljati samostojno, ampak morajo za dovoljenje, da sploh oddajo prijavnico, zaprositi ministra. »Gre predvsem za zagotavljanje lastnega deleža,« pojasnjuje sogovornik, ki je za projekt zavoda celo sam najel kredit! Kot pojasnjuje, so med drugim veliko delali tudi na »leader projektih«. »Naši mojstri so pridobili okoli sto certifikatov,« se pohvali in mi mimogrede pokaže nekaj tipičnih domačih izdelkov: osem kilogramov težko odejo, podritnik in kolenčnik – vse iz domače ovčje volne. (na slikah)

Če želite obiskati rečne bregove Kolpe za dlje časa, bodo z veseljem za vas poskrbeli na turističnih kmetijah ali kampih, gostilnah oziroma drugih prenočitvenih obratih ob reki in njeni okolici. Postregli vam bodo z belokranjsko kulinariko in vinom ter odprtim belokranjskim srcem.

Tik ob reki, na Starem Podu, pa so pred kratkim zrasle tudi ljubke koče, ki jih je lastnica, Tončka Jankovič, poimenovala Vile Kolpjanke:  Pramenka, Tkalka in Pisanica. Narejene so izključno iz domačega, ekološkega materiala – lesa, volne, celo veziva so naravna.

Spust po Kolpi

V popoldanskih urah moje nedelje ob Kolpi, ko je direktor Javnega zavoda, Krajinski park Kolpa, torej javni uslužbenec, a v resnici veliko več od tega,  brez zadržkov pristal na intervju, me popeljal po krajinskem parku in povedal še desetine zanimivih zgodb, sem doživela še spust po Kolpi s kanujem. In to je tisto, zaradi česar se ti Kolpa, če ne že prej, vtisne v trajen spomin!

V skorajda popolni tišini, le tu in tam je zazvenelo ptičje petje, je kanu v Žuničih zdrsnil po gladki in mirni vodni površini. Vesla tedaj služijo le za krmiljenje, sicer pa čoln žene reka sama. Neskončen mir, modrina pod in nad mano, večinoma divji bregovi levo in desno, drevesne krošnje nad vodo in njihova zrcalna podoba v njej.  

Vse do prvih brzic. Tu se je bilo treba izkrcati, še dobro, da mi je gostitelj posodil primerno obutev, poriniti čoln med skalami, potem pa spet noter in naprej po reki. Ups, nerodno izkrcanje in voda v kanuju … A le nekaj mokrih cunj, novinarsko »orodje« suho. K sreči se mi je vsaj na delu, kjer sem jo spoznavala, reka zdela precej predvidljiva, brzice je bilo slišati že mnogo prej, preden si priplul do njih, tako da si se lahko ustrezno pripravil.

Po dobrih treh urah od Žuničev, prek štirih brzic varen pristanek in izkrcanje v Starem Podu pri Tončkinih Kolpjankah. Gostitelju hvala za izkušnjo, ki jo priporočam!

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek