Olimje: med zelišči, čokolado in termalno vodo

Olimje: Herbs, Chocolate and Thermal Water

Objavljeno dne/Published on: 02.10.2014
Avtor članka/Article Author: Blanka Markovič Kocen, foto: B. M. K., Tončka Jankovič

Pod hribom Rudnica in v bližini reke Sotle, ki razmejuje Slovenijo in Hrvaško, kraljuje zaselek Olimje, ki kljub svoji majhnosti buri raziskovalnega duha in ponuja številne znamenitosti, vredne ogleda. Naselje je leta 2009 dobilo zlato medaljo za najbolj urejeno vas v Evropi.

Bellow the Rudnica hill and in the proximity of the Sotlariver, which marks the national border between Slovenia and Croatia, reigns the village of Olimje. Despite its small size, it still intrigues adventurous spirits and offers numerous attractions worthy of seeing. In 2009, the village won a gold medal for the most arranged village in Europe.

Svoj obisk sem začela na gradu Olimje, ki je bil, kot je povedal pater Ernest Benko, v lasti grofov iz Pilštanja, prvič omenjen leta 1015. Sogovornik nam je zaupal tudi kratko zgodovino tega gradu.

»Grofica Ema Pilštanjska, lastnica gradu v Olimju in drugih velikih posesti,  se je v letu 1042, po smrti moža Viljema, savinjskega krajišnika, in obeh sinov, preselila v samostan Krka na Koroškem in vse svoje premoženje, tudi grad Olimje, poklonila temu samostanu. 29 let pozneje je bila ustanovljena krška škofija in ta je dobila v last tudi grad Olimje, ki ga je dajala v fevd in fevdniki so se v zgodovini hitro menjavali. Prva ohranjena pisna omemba Olimja je iz leta 1208.

Zadnji plemič hrvaškega rodu, ki je kupil grad Olimje v letu 1658, je bil  Janez baron Zakhmardi de Diankovec. S soglasjem avstrijskega cesarja Leopolda I. ter takratnega  ljubljanskega in  krškega škofa je leta 1663 v olimskem gradu ustanovil eremitski (puščavniški) samostan pavlincev. 2. aprila 1663 je pavlinski red grad Olimje z vsem pripadajočim premoženjem prevzel v svojo last in posest.

Vse do leta 2013 lastništvo ni bilo rešeno, saj je po drugi svetovni vojni grad postal last 'splošnega ljudskega premoženja'. Od takrat dalje je grad vedno bolj propadal.  1974. je potres tako močno poškodoval grad, da v njem ni bilo več varno prebivati, 1990. Pa so v olimsko graščino prišli manjši bratje sv. Frančiška – minoriti, ki so po 217 letih spet oživili samostan.

Slavna zeliščarska tradicija


Patri minoriti so oživili slavno zeliščarsko tradicijo v Olimju, obdelujejo tudi vrt zdravilnih rastlin, med katerimi se lahko sprehodite po zeliščarski učni poti, ki skoraj vsak mesec pokaže nekaj drugega. »Prav vsak dan v letu pa se lahko prepričate, katera domača zdravila pripravljajo patri: od čajev, mazil in čebeljih izdelkov do zdravilnih praškov, tinktur in sirupov,« nam je povedal brat Jože Strojin, ki je v eni najstarejših lekarn v Evropi, v samostanu Olimje, strankam predstavljal ponudbo čajev.

Kdaj so v olimskem samostanu v jugozahodnem stolpu gradu uredili prostor, ki mu danes pravimo » Stara lekarna«, ostaja zgodovinska skrivnost. Znano pa je, da so bili mnogi pavlinci znani kot odlični zdravniki, ranocelniki in lekarnarji. Zdravili so tako reven narod kot mnoge odlične plemiče in kneze.

Olimska lekarna je prav iz tega razloga  kmalu zaslovela daleč naokrog in skrbela za potrebe bolnih  ljudi iz bližnje in daljne okolice.

Čeprav tega ne moremo potrditi s pismenimi dokumenti, je zelo verjetno, da sta bila samostan Olimje in njegova lekarna s čudovitimi freskami, pa tudi s poslikavo kapele sv. Frančiška, namenjena za nekaj več kot le za lekarno in prodajo zdravil. Olimska lekarna je postala središče, okoli katerega naj bi se razvila naravoslovna, farmacevtska in medicinska zdravstvena ustanova, nekakšna fakulteta za naravoslovno – medicinske znanosti.«

Po besedah patra Benka v gradu- samostanu živijo patri minoriti - trije patri in en brat. »Seveda je vsako leto pri nas tudi veliko tujih obiskovalcev,« dodaja. »Najštevilčnejši so Italijani, Avstrijci, Hrvati, v zadnjem obdobju tudi 
Rusi.«

Sladkosti iz Olimja

Le streljaj od olimskega gradu najdemo izredno priljubljeno izletniško točko, Čokoladnico Olimje. Vsako leto od maja pa do konca šolskega leta tu gostijo otroke in mladino, poleti pa turiste iz Slovenije in cele Evrope.

Za ljubitelje sladkih pregreh je obisk Čokoladnice Olimje obvezen. V zakulisje ročnega izdelovanja domače čokolade sicer ne boste mogli pokukati, boste pa lahko prisluhnili zgodovini čokoladnice in se posladkali s sladkostmi iz Olimja.

»Proizvodnja čokoladnih izdelkov v Olimju, majhni in oddaljeni vasici v jugovzhodnem kotu Slovenije, je vezana na prednika Alfonza Videtiča, ki je deloval kot slaščičar na prelomu 19. in 20. stoletja  na Dunaju , vse do leta 1915, ko je moral zaradi pomanjkanja kakavovca in drugih uvoznih surovin prenehati z delom. Toda njegove recepture čokoladnih izdelkov, poimenovane

po francoskem maršalu Du Plessis – Praslin PRALINE, smo njegovi potomci v zgodnjih devetdesetih letih preteklega stoletja dvignili iz pozabe, ko smo v Olimju pričeli s proizvodnjo  in prodajo čokoladnih izdelkov, ki jih tržimo pod blagovno  znamko “Sladkosti iz Olimja”,« nam je povedal Rudi Videtič iz podjetja Syncerus, lastnika Čokoladnice.  Po njegovih besedah več kot sto okusov različnih pralin izdelujejo domača dekleta, ki imajo v čokoladnici  stalno zaposlitev in so za to obrt posebej izšolana, ena izmed njih celo v Belgiji.

Kako nastaja čokoladni izdelek ?

»Bistveni sestavni del čokoladnega izdelka tiči v kakovostnem kakavovcu, iz katerega se v proizvodnem procesu izdela čokoladna masa,  ki jo ročno vlivamo v različne modele ter ji  dodajamo polnila v razmerju in količinah po vnaprej določenih recepturah. Recepture so strogo varovane skrivnosti čokoladnice,« pove sogovornik.

Ta obrt je po njegovih besedah v Evropi, predvsem zahodni, precej razvita. »Znane so zlasti belgijske praline, pa danske, nemške in tudi avstrijske pod blagovno znamko Mozart Kugeln, ki jih izdelujemo tudi mi, in sicer pod blagovno znamko Tartinijeve kroglice.«

Evidence o številu obiskovalcev čokoladnega butika v Olimju ne vodijo, vendar so z obiskom zadovoljni.  »In če so nas pred četrt stoletja obiskovali samo domači gosti, je danes slika precej drugačna: Slovenci so sicer še vedno na prvem mestu, se je pa izredno povečal obisk Rusov, kakor tudi Hrvatov in Italijanov.  Čokoladnici pa gre v prid tudi dejstvo,da leži na turistično razvitem področju, kjer predstavlja pomembno atrakcijo za izvenpenzionsko ponudbo gostom,« pravi Videtič.

V Čokoladnici izdelujejo predvsem praline v več kot sto okusih,  ročno  in v  majhnih količinah. »Po naši pridobitni logiki in zamislih trženja skušamo vnesti v prevladujoči   globalni  ekonomiji, ki temelji na masovni proizvodnji in izenačevanju okusov, kot to ponazarja na primer McDonald,  koncept specifičnega in raznolikega okusa.  Zato bi težko izločili katero izmed naših pralin kot proizvod, ki posebej izstopa iz množice različnih okusov in oblik.  Vsaka pralina je okus zase,« pove sogovornik in razkriva načrte za prihodnost:  »Predvsem bi radi dosegli evropsko produktivnost na zaposlenega ter izdelali novo kolekcijo pralin v sodelovanju z minoritskim samostanom v Olimju, kjer se menihi ukvarjajo z zelišči. Do sedaj nam je uspelo iz njihovega zeliščnega programa izdelati praline z okusom sivke in rožmarina kakor tudi praline z okusom patrovih kapljic, ki je njihov najboljši zeliščni liker.«   

 Dežela pravljic in domišljije – Koča čarovnic

Ko se poslovimo od čokoladnih vonjev in samostana Olimje, se odpravimo v Deželo pravljic in domišljije, ki leži le dober kilometer od samostana in pet kilometrov iz centra Podčetrtka.

Ob vhodu skupina otrok radovedno pogleduje v kočo čarovnic in zavriska, ko se na oknu pokaže ena izmed njih ter nas prijazno povabi v deželo domišljije.

Naš vodnik je Jože Brilej, upokojeni ravnatelj šole v Podčetrtku, ki je leta 1967 skupaj z ženo Vido in hčerkama Dušico ter Mojco zgradil kočo Tončko. Leta 1990 je nastala Dežela pravljic in domišljije, 15 let pozneje pa je bila pri koči dograjena galerija spominkov. »V naši deželi se lahko za nekaj časa umaknete iz doline šentflorjanske,« pravi naš vodnik, ki nas popelje med  palčki in Butalci k Piki Nogavički, Rdeči kapici, Petru Klepcu in sodobnejšim pravljičnim junakom ter čarodejem, vmes pa razdre marsikatero in nas pošteno nasmeji.

Seveda ne manjkata učni uri geografije in zgodovine! V galeriji so namreč zbrani spominki s potovanj po svetu, na ogled pa je tudi zbirka kamenčkov s Triglava, z Niagarskih slapov, s kitajskega zidu … Ogledate pa si lahko tudi mali muzej, ki predstavlja življenje družine Korenčkovih pred sto leti.

Koča je odprta ob koncih tedna in praznikih, ogled za skupine je mogoč po predhodnem dogovoru. Le pozimi čarovnice spijo.

Ko obiščete Zlato vas Olimje poleg omenjenih ne smete spregledati še mnogih drugih znamenitosti kraja. Naprej od samostana Olimje je Jelenov Greben, kjer se pasejo na ogromnem ranču jeleni. Vas Olimje ima tudi svojo pivovarno in pivnico Haler, blizu pa je tudi bazenski kompleks Terme Olimia in Aqualuna. Obsotelje vsekakor vabi k raziskovanju.

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek