Prekmurje, grički in ravnica

Prekmurje, Hills and Plains

Objavljeno dne/Published on: 06.10.2016
Avtor članka/Article Author: J.I.D.

Prekmurska ravnica je za večino Slovencev pokrajina, ki je »daleč« in jo redko obiščemo, če že nimamo tam sorodnikov ali prijateljev. Ko pa se odločimo za potep po tem delu Slovenije, ugotovimo, kakšne lepote skriva. Pokrajina ob Muri je del Panonske nižine. Predel, ki leži preko Mure, imenujemo Prekmurje in se deli na gričevnati in ravninski del. Krajinski park Goričko je najseverneje ležeča slovenska pokrajina, ki se od državne tromeje med Slovenijo, Madžarsko in Avstrijo spušča v ravninski svet (Ravensko, Dolinsko) južnega Prekmurja, preko Mure pa prehaja v gričevnat svet Slovenskih goric.

To many Slovenians, the Prekmurje Plain is “distant” they rarely visit it unless they have friends or family there. However, the beauty it hides makes up for an almost mandatory trip to the North-Eastern part of Slovenia. The landscape alongside the Mura river is a part of the Pannonian Plain and is called Pomurje, while the part across the Mura river is called Prekmurje and consists of hills and flat parts. The Goričko Regional Park is the most northerly region in Slovenia, connecting the Slovenian-Hungarian-Austrian border to the lowlands of the Prekmurje region and the hill-sprinkled landscape of Slovenske gorice.

V preteklosti so bili gospodarji avstrijski, hrvaški in madžarski plemiči. Pod njihovim vplivom se je del pokrajine nagnil na protestantsko stran. Najbolj znan prekmurski protestant je Štefan Kuzmič, ki je Sveto pismo prevedel v prekmurščino. Kljub  pritiskom se je v pokrajini ohranil prekmurski dialekt.  Skupinska imena krajev na "ci" - Šalovci, Martjanci, Beltinci, Odranci, Križevci itd.-  pa kažejo na najbolj pristen slovanski izvor.

Pomurje je bilo dolga stoletja znano po tipičnih s slamo kritih nizkih panonskih hišah. Za številne družine pa v njih ni bilo dovolj prostora, zato so nekoč množično odhajali na delo v tujino.

Prekmurje

Prekmurska hiša,

foto www.sloveia.info 

Žal so tudi plavajoči mlini na Muri že zgodovina,  kajti v preteklosti je reka poganjala sto mlinov, danes pa od starih rečnih mlinov obratuje in je za obiskovalce odprt le še  Babičev mlin pri Veržeju. Postavljen je na bregu in ima v reki le mlinsko kolo. Z veseljem pa prodajo rženo, pšenično, ajdovo in še kakšno moko tudi naključnim obiskovalcem. Novi plavajoči mlin na Muri so postavili v Ižakovcih, ob obali Otoka ljubezni, saj so  bili  mlini in ljubezen vedno tesno povezani.

Prekmurje

Mlin Brezna hiša na otoku ljubezni,

avtor fotografije Zlatko Gnezda ( www.slovenia.info )

Štorklje, simbol Pomurja, se v pokrajino še vedno vračajo. Nasploh je to  slovenska pokrajina z  najbogatejšo favno. Ob Muri je bilo registriranih okrog 30 vrst sesalcev, 200 vrst ptičev, 8 vrst plazilcev, 15 vrst dvoživk, več kot 40 ribjih vrst, 100 vrst polžev in školjk, več kot 1000 vrst hroščev in metuljev in več kot 6000 različnih vrst rastlin.

Za obiskovalce so privlačna tudi številna zdravilišča. Zdravilne vode privrejo na dan v Radencih (radenska), Banovcih, Moravcih pa tudi v Lendavi in drugod.

V Prekmurju pa ne primanjkuje niti žlahtne kapljice. Najbolj znana vinorodna pokrajina so Radgonsko–kapelske gorice na štajerski strani Mure z vinsko kletjo v Gornji  Radgoni.   

Prekmurje

Vinorodno območje Kapele,

avtor fotografije Bobo ( www.slovenia.info )                                                                                                                          

V prvi polovici septembra so letos že sedmič po vrsti organizirali Festival prekmurske gibanice in šunke v Murski Soboti, ki je kulturno, gospodarsko in politično središče pokrajine. Na gradu v Murski Soboti so obiskovalce  razvajali gostujoči in domači kuharski mojstri. Poleg bogate kulinarične in vinske ponudbe je v tem času na ogled razstava prekmurske gibanice in šunke ter izveden prikaz priprave prekmurske gibanice, ene od kulinaričnih posebnosti te pokrajine. Potekajo tudi otroške kulinarične delavnice, poskrbljeno je za bogat kulturni program  (otroški glasbeni program, nastopi folklornih skupin in ljudskih pevcev).

Lončarstvo je bilo še pred pol stoletja najbolj razširjena rokodelska obrt v Prekmurju. Ilovnata zemlja je bila v določenih delih pokrajine vir osnovne surovine. Ponekod je v posamezni vasi delovalo  tudi več deset lončarjev. Najbolj znane vasi po številnih lončarjih so bile Filovci, Kobilje, Bogojina, Tešanovci, Lončarovci, Sebeborci ...
Danes lahko podrobneje spoznate lončarsko obrt samo še v Lončarski vasi v Filovcih in v Pečarovcih na Goričkem.
Za Prekmurje je znana črna keramika, ki ni glazirana in je po navadi skoraj brez vzorcev. Izdelovali pa so predvsem uporabno posodo: krožnike, vrče, pekače – najbolj pa so znane pütre, za shranjevanje bučnega olja, vode, kisa …

Svoj pečat pa je v Prekmurju pustil tudi znani slovenski arhitekt Jože Plečnik. V vasi Bogojina stoji cerkev Gospodovega vnebovhoda, ki jo imenujemo tudi »Bela golobica« Prvotna cerkev je na istem mestu stala že v 14. stoletju in zaradi gotskih značilnosti spada v t.i. prekmursko skupino gotskih cerkva. Med leti 1925 in 1927 so jo na pobudo Ivana Baše, takratnega župnika iz Bogojine, preoblikovali po načrtih Jožeta Plečnika. Le-ta je od prvotne ideje o mogočni cerkvi  načrte spremenil in staro cerkev ohranil ter jo nadgradil z lastnimi elementi. Ena od posebnosti te cerkve pa je, da je raven hrastov  strop okrašen z lončenimi izdelki domačih lončarjev iz Bogojine in Filovcev.

Ob starem glavnem vhodu je postavljen mogočen že od daleč najbolj opazen valjast stolp-zvonik z značilnimi Plečnikovimi arhitekturnimi oblikami, na vrhu valja pa je razgledna terasa.           

Prekmurje           

Plečnikova cerkev - Bela golobica v vasi Bogojina,

avtor fotografije Jost Gantar  ( www.slovenia.info )                                                                                      

Od sakralnih objektov velja obiskati še Župnijsko cerkev sv. Martina v naselju Martjanci, ki stoji na severozahodnem delu Prekmurja. Prva romanska cerkev se omenja leta 1366. Sedanjo je leta 1392 zgradil in poslikal Janez Aquila iz Radgone.

Vredna ogleda pa je tudi Rotunda, ki stoji na valovitem terenu Goričkega, na robu vasi Selo. Verjetno so jo zgradili v 13. stoletju. Razpoznamo lahko valjasto cerkveno notranjščino s plitvo kupolo in rekonstruirano polkrožno apsido na vzhodni strani.

Veliko je zanimivosti Prekmurja, ki nam je z novo avtocesto vendarle bliže, in nam ponuja lepo doživetje tega dela naše dežele. Našteli smo jih le nekaj.

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek