Ena in ena niso dva

One Plus One is not Three

Objavljeno dne/Published on: 27.02.2013
Avtor članka/Article Author: dr. Mojca Stritar

„But Slovenians don't even use the dual any more,“ one student tried to convince me the other day on the course of Slovene as a second language. Maybe she was told this by a Slovenian with a rather modest language sensitivity or perhaps she is just one of those students who would rather spend an hour discussing the „pointless“ aspects of thesubject matter with the teacher and then just somewhat avoid its usage, than spend a quarter of a hour and simply learn it, even though it may not be to their liking, says Mojca Stritar, PhD, an exprienced lecturer of Slovene as a second language. You are invited to get to know the „notorious“ dual.

»Pa saj Slovenci dvojine sploh ne uporabljate,« me je zadnjič na tečaju slovenščine za tujce skušala prepričati ena od mojih učenk. Mogoče ji je to natvezel kak Slovenec s skromneje razvitim občutkom za jezik, mogoče pa samo spada med tiste, ki bi z učiteljem raje eno uro razpravljali o tem, zakaj se je nekaj nesmiselno učiti, in se temu do nadaljnjega prav nerodno izogibali, kot pa da bi vložili četrt urice in se zadevščino, čeprav jim najbolj ne diši, preprosto naučili.

Seveda nočem reči, da je dvojina preprosta ali da jo je mogoče obvladati v petnajstih minutah. Nikakor ne. Za nekoga, ki je navajen razmišljati samo o jaz in mi, sva midva v jeziku – s tem pa tudi v načinu razmišljanja – lahko prava nebodigatreba. Toda trditev, da Slovenci dvojine ne uporabljamo, je vendarle pošteno privlečena za lase. Ali ste že slišali koga – razen, priznam, kakega Primorca – razlagati, kako je srečal krasno dekle, in reči, da so on in ona šli na pijačo?

Res pa se dvojina v slovenščini, kakršno slišimo na ulici, govori precej drugače, kot je domnevno zacementirano v učbenikih. V svojem maternem jeziku, to je pristni, pa čeprav med Slovenci ne najbolj cenjeni ljubljanščini, nikoli ne bi rekla, da sva s prijateljico šli na kavo in čvek, ampak dvojino delno pozabim in rečem, da sva šle. V drugih delih Slovenije se dvojina razvija in odrašča v drugačnih smereh. V najstniških letih mi je bil tako smešno simpatičen dvojinsko-množinski miks mojega koroško-štajerskega dedka, da sem še sama začela govoriti grema namesto greva in sma bila namesto sva bila. Zdaj, ko domujem na notranjskem koncu in za slengovska poigravanja z jezikom nisem več tako dojemljiva, pa se vsakič zdrznem, ko me prodajalka, preden me začne nadlegovati z raznimi karticami zvestobe, s posebno žensko obliko dvojine vpraša: »A davi (namesto dava) še kaj?« Vsa ta in številna druga utelešenja dvojine sicer niso knjižna, so pa v raznih manj uradnih okoliščinah govorjenja in pisanja še kako živa. Dvojina je za Slovence nujna, če hočemo biti pri sporazumevanju pravilno razumljeni, nanjo pa smo na nek čudaški način celo ponosni, kot smo ponosni na človeško ribico ali druge (skoraj) endemite. Tako so pred leti bralci nekega časopisa za najlepšo slovensko besedo izbrali midva.(Če naj bi ta natečaj za miss slovenskih besed potrdil našo nacionalno romantičnost, je vprašanje, kaj o nas pove druga najlepša beseda – tačka …)

Še bolj kot na blagajni vrhniškega Mercatorja pa poskočim, ko slišim svoje rojake izjavljati: »Slovenščina je zelo težek jezik. Imamo namreč dvojino!« Ker je skozi moje učiteljske roke šla že lepa četica tujcev, ki so spodobno ukrotili tega domnevnega jezikovnega bavbava, se seveda ne morem strinjati. Slovenščina ni nič težja od katerega koli drugega jezika, in če že govorimo o najtežjih stvareh, to gotovo ni dvojina, ki se drži jasnih pravil brez kopice težko razložljivih izjem. Samo malo zbranosti je treba in seveda pripravljenosti, da začneš razmišljati bolj intimno, o naju in vaju in ...

Toda vseeno je zabavno, ko pridejo prvič v stik z dvojino tujci, ki so za jezike malo manj dojemljivi. Tako so študentje na mojem tečaju morali opisovati fotografije, na katerih sta bili po dve osebi. O bratovski pozi razvpitega slovenskega in hrvaškega politika (kako topli so v resnici njuni odnosi, ne vem, zagotovo pa ju druži vpletenost v ne čisto čedne posle) je nastal stavek: »Oni so prijatelji.« Kaj pa dvojina, sem positnarila in jim molela dva prsta pod nos. »Aja, dvojina.« In so popravili: »Onadva so prijatelji.« S še nekaj mojega nerganja je sledila verzija: »Onadva sta prijatelji.« Šele rezultat moje tretje intervencije in še očitnejšega mahanja z dvema prstoma je bil: »Onadva sta prijatelja.« Ampak dobra novica – nekaj ur pouka, nekaj sitnarjenj in nekaj kriljenj z dvema prstoma zatem je uvodoma omenjena študentka ponosno oznanila, da pa zdaj dejansko opaža dvojino povsod okoli sebe. In pripombo zabelila z: »Ko smo nas dva z možem šli na avtobus ...«

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek