Bajka o lepi slovenščini ali razmišljanje o slabi vesti

Tale about Proper Slovene or Pondering on Guilty Conscience

Objavljeno dne/Published on: 05.04.2013
Avtor članka/Article Author: dr. Mojca Stritar

»U,« je ponavadi prva reakcija ljudi, ko slišijo, da sem učiteljica slovenščine – verjetno zato, ker slovenščina v šoli ni bila njihov najljubši predmet (pst, moj tudi ne!). Sledi nekaj nerodnih sekund tišine. In potem se mi začnejo opravičevati: »Saj jaz slovensko sploh ne znam dobro.«

Oooh,” is usually the first reaction of people when they learn that I am a Slovene language teacher - the reason for this is probably the fact that Slovene was not their favourite subject in school (shush, nor was mine!). This is then followed by some awkward seconds of silence. And then they start apologizing: “I don’t really know Slovene that well.”

Take izjave me vedno znova vznejevoljijo, saj kažejo, da imajo ljudje zaradi slovenščine slabo vest. Očitno se jim dozdeva, da je jezik lahko tako zelo veličasten, da ga dovolj dobro ne govorijo niti tisti, ki od takrat, ko so v njem začebljali svoje prve besede, v njem vsak dan razmišljajo, delajo, ljubijo, sovražijo, hvalijo, razpravljajo, opravljajo in celo preklinjajo – skratka tisti, ki jim nekoliko poenostavljeno rečemo Slovenci. Kot da bi verjeli, da je jezik večja, več vredna in bolj sveta stvar od ljudi, ki ga govorijo ...


Zdi se, da med govorci obstaja prepričanje o dveh slovenščinah. Ena je »lepa« ali, za posebej čustvene priložnosti, »naša lepa slovenščina«, ki naj bi bila »klena«, »pristna« in »čista«. Kaj to dejansko pomeni, mi še ni uspelo dognati. Glede na izjave tistih, ki ne dvomijo, da »lepa slovenščina« ni samo bajka, predvidevam, da jo označuje predvsem odsotnost enega domnevno največjih bavbavov v našem jeziku – tujk. Kot glavnega sovražnika, še posebej, če so se k nam pritiholazile iz angleščine, jih lahko zasledimo v vsakem na hitro izraženem javnem mnenju o jeziku. Če ti novinar pod nos pomoli mikrofon in te vpraša »Kaj mislite, ali je slovenščina ogrožena?«, očitno najmanj zgrešiš, če zamomljaš: »Seveda, ker mladi uporabljajo toliko angleških besed.«

Potem pa je tu še tista druga slovenščina, ki ji sicer nihče ne reče »grda«, toda če ni »lepa«, ji kaj drugega ne preostane. Tisti, ki me svarijo, da slovensko sploh ne znajo dobro, torej govorijo grdo. In ker mi to rečejo praktično vsi, ki jih srečam, lahko ugotovim, da večina Slovencev v ustih vsak dan premetava nekakšno jezikovno pošast. Na pomoč, živimo v deželi grde slovenščine!

Verjetno ste do sedaj že zaznali moj dvom in ugotovili, da ne verjamem niti v lepo niti v grdo slovenščino, kajti nobenega dokaza nimam o njunem obstoju. Ali morda vi poznate koga, ki nikoli ne uporabi prav nobene tujke? Kaj sploh je tujka? Koliko časa mora biti beseda v slovenščini, da ni več tujka? Zakaj sploh so tujke toliko slabše od t. i. slovenskih besed? Ali so tujke, ki smo jih uvozili iz angleščine in nemščine, boljše ali slabše od tistih, ki smo si jih sposodili od nekdanjih jugoslovanskih bratov? In ali sem slabši človek, če mi med govorjenjem na misel prej pride tujka kot njena slovenska ustreznica?

Pa da me ne boste narobe razumeli. Nisem zagovornica tujk in do njih imam ne samo dvo-, temveč celo troličen odnos. Ko popravljam besedila, ki so jih napisali drugi, sem tolerantna in tujke pustim pri miru. Če se jo je avtorju zahotelo uporabiti in če je v slovenščini čisto sprejemljiva, naj jo pač uporabi! Ko pa pišem svoje tekste, sem precej bolj ozkogleda in se tujkam, če se le da, izogibam. Morda bajka o lepi slovenščini kljub razumskemu uporu živi v moji podzavesti, mogoče pa to počnem preprosto zaradi tega, ker s posebnim užitkom uporabim kak že malo zaprašen izraz, ki da besedilu posebno sočnost. In potem je tu še tretja situacija: kadar govorim s tujci, ki se šele učijo slovensko, uporabljam toliko tujk, kolikor je le mogoče. Si predstavljate, kako lažje je nekomu, ki zna vsega dvesto slovenskih besed, razumeti izraz internacionalen, ki podobno zveni v mnogih evropskih jezikih, kot pa mednaroden?

Vseeno mi je, ali je moja slovenščina lepa ali grda. Zame je samo živ jezik, ki ga uporabljam, kot po vsem svetu ljudje uporabljamo jezike, ki se govorijo, rastejo, razvijajo, v katerih se vsak dan piše, ustvarja in izumlja. In vedno znova sem enako očarana ob pozabljenih slovenskih besedah, ki jih v osveženi obtok da kak domiseln pisec, kot ob šalah, ki jih hitroprstni najstniki iz SMS-ovske latovščine uvažajo v ostala besedila, ob citatih iz butastih hollywoodskih spektaklov, ki dopolnjujejo zakladnico še vedno zelo živih slovenskih pregovorov, ali ob razmahu reperjev, ki svoje jezne stihe klepljejo malo v slovenščini, malo v srbohrvaščini (oziroma kakor koli ji že rečejo), pa malo v angleščini in še čem in se ne bojijo vseh jezikov zmešati, če se jim zaradi rime tako slučajno bolje izide. Mogoče vedo, mogoče pa samo slutijo, da zaradi nekaj hecanja in ustvarjalnosti slovenščine ne bo prav nič manj, kvečjemu obratno. Trikrat hura za vse, ki se upajo poigravati z jezikom – in to brez slabe vesti!

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek