O Nacetu in drugih mačotih

About Nace and Other Machos

Objavljeno dne/Published on: 07.06.2013
Avtor članka/Article Author: dr. Mojca Stritar

Ima velike oči, tigrasto sivo dlako in košat rep, za samca pa je neverjetno ljubezniv. Ime mu je Nace in je moj maček. Nekoliko netipično ime ima, ker svojim živalim rada dajem človeška imena, še posebej takšna, na katera med ljudmi ne naletim na vsakem koraku. Posledično mi je sicer hecno, kadar se družim s človeškim znancem Nacetom, ampak sebi v opravičilo naj povem, da sem ga spoznala šele potem, ko je bil maček že krščen.

He has got big eyes, grey tiger's hair and a hairy tail but is incredibly loving for a male. His name is Nace and he is my cat. His name is rather peculiar but I like giving my pets human names, especially the type one does not come across often. It tends to get a bit funny whenever I talk to any guy named Nace but I excuse myself by saying I only named my cat Nace after meeting him.

Tako ali tako pa mačku praktično nikoli ne rečem Nace. Ker se – kot verjetno še marsikdo– rada nedolžno spakujem z imeni bitij, ki so mi ljuba, je moj Nace zame Nacko. 

Kar pa v jezikovnem smislu stvari zaplete. Kajti pri imenih kot Nace, ki se končajo na e, ni nobenih težav – vsako jutro nahranim Naceta. Pri imenih na o pa je slovenščina bolj razdvojena. Če je nekdo Marko ali Berzo, bi po slovničnih pravilih morala poslušati Marka ali iti na sladoled k Berzu, ampak mislim, da tega še v življenju nisem izgovorila. Ko se pogovarjam, vedno povem, da poslušam Markota in kupim sladoled pri Berzotu! Sodeč po podatkih iz jezikovnega korpusa, predstavljenega prejšnji mesec, pri tem še zdaleč nisem edina. T na koncu Slovenci najpogosteje dodajamo moškim imenom (greva s Sašotom ali govorimo o Titotu), imenom avtomobilov (kupim fičkota ali pa se vozim v volvotu) in nekaterim drugim besedam (obiščem nonota ali poznam psihota).

Zakaj je dodajanje t-ja tako priljubljeno, je težko reči. Mogoče se navdihujemo po Nacetu, torej besedah na e, ali pa se bojimo, da bi brez t-ja kdo mislil, da je glavni junak zgodbe o Dragu Drag in ne Drago. Ampak če med ženskim kofetkanjem lahko uvrščamo pripadnike moškega spola med mačote in mamine sinkote, naj bi jih v zapisani slovenščini nadomestila jezikovno bolj uglajena, po vsebini pa seveda nespremenjena izvedba – mači in mamini sinki. Tudi Mujota in Hasota iz vicev naj bi tam zamenjale elegantnejše šale o Muju in Hasu. V knjižni slovenščini samostalnikov na o pri sklanjanju ne podaljšujemo s t! Zato se vsakič, ko moram v bolj uradnih okoliščinah pravilno uporabiti katero od teh besed, zdrznem nad tem, kako prisiljeno in tuje mi zveni, in resignirano ugotovim, da je s pravili v jeziku križ. Seveda jih potrebujemo, da se sploh lahko sporazumemo. Ali si predstavljate, kakšen babilonski kaos bi bil svet, če bi si jezik vsak krojil po svoje? Vseeno pa imamo verjetno vsi kdaj občutek, da so nekateri predpisi postavljeni samo zato, da imamo zaradi njih slabo vest, učiteljice slovenščine in lektorice pa delo.

Kaj narediti? Mamljivo bi bilo skleniti: »V redu, vse besede moškega spola, ki se končajo na o, sklanjajmo tako, da jim dodamo še t, pa bo zadeva rešena!« Ampak to, novo pravilo bi bilo prav tako problematično. Verjetno niste še nikogar slišali govoriti o kinotu, prav tako kot niste komentirali nogometne ekipe iz Milanota ali dogodkov v Chicagotu. In potem so tu še ljudje iz tistih delov Slovenije, ki jim dodatni t ne gre tako radodarno z jezika. Jaz namreč pokličem Nackota, moj najdražji, doma iz vzhodne Slovenije, pa se igra z Nackojem!

Ker nič ne kaže, da bomo to – ali katero drugo – pravilo kmalu spreminjali, in ker niti ne vemo, kako ga spremeniti, da bo volk sit in koza cela, predlagam: ko pišete uradno besedilo, pozabite na t in pazite na Nacke, Same in gringe, če pa govorite ali pišete kaj takega, kjer malce poigravanja z jezikom ni usodno, si le privoščite Nackote, Samote in gringote. Nihče vam ne bo zameril.

Seveda pa obstajajo tudi drugačne, bolj radikalne rešitve. Najlažje je, da se problematičnim besedam izognete. To je nehote storila moja mama, ki občasno prevzame vlogo mačje varuške in si je za naslovnega junaka omislila svoj vzdevek. Verjetno mu sicer niso botrovali jezikovni razlogi, ampak rezultat je vseeno precej bizaren. Naci! In potem se čudi, zakaj ne slišim preveč rada, kako ga ljubeče kliče...

P. S. Če vas o tej temi zanima več, si razlago lahko preberete na Pedagoškem slovničnem portalu, ki bo kmalu dostopen na spletni strani www.slovenscina.eu.

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek