Kaj moram, česa ne morem in česa mi ni treba ali: življenje ni potica

What I Must, What I Cannot and What I Need Not: Life is Not a Nut Roll

Objavljeno dne/Published on: 04.07.2013
Avtor članka/Article Author: Dr. Mojca Stritar

Življenje ni potica, to ve vsak in to tudi jaz rada ponavljam. Od kod je ta fraza prišla v moj besednjak, se niti ne spomnim več. V najpomembnejši družbi mojega odraščanja – po domače povedano med mano, mojim bratom in bratrancem – smo si precej dela dajali s posvajanjem spakljivih izrekov, ki smo jih uvažali iz najrazličnejših virov: iz unikatnega jezikovnega nabora našega čudaškega dedka, iz neusahljive zakladnice trapastih enovrstičnic – hollywoodskih uspešnic, seveda pa tudi iz (za naš okus v glavnem preveč žugajočega) nabora slovenskih pregovorov in rekov. Bolj so bili staromodni, raje smo jih imeli. Tako nekako je k nam zajadralo tudi življenje, ki ni potica. Frazo smo tako vztrajno ponavljali, da je izgubila komični podton, s katerim smo jo začinjali na začetku, in postala resen del naše besedne orožarne. Res pa je, da je z zorenjem tudi življenje postajalo vedno manj potičasto – z vsako višjo stopnjo šolanja je bilo več stvari, ki smo jih morali delati, in več dejavnosti, ki se jim nismo mogli več tako prostodušno posvečati. In tukaj tiči jezikovna os tokratnega pisanja.

Life is not a nut roll, everyone knows it and I like to repeat it aloud, though I have long forgotten how the phrase entered my vocabulary. My growing-up company – myself, my brother and my cousin – dedicated a lot of time to embracing weird sayings adapted from multiple sources: from the unique linguistic collections of our odd grandfather, from an endless treasury of stupid one-liners – Hollywood hits, and most importantly from a range of Slovenian proverbs and idioms. The more old-fashioned they seemed, the more we liked them. This is kind of how life that is not a nut roll came by us. We kept repeating the phrase so much it would lose its comical undertone, which was used to spice it up in the beginning, so that it became an important part of our verbal ammunition. It is true, however, that as our life matured it became less and less nut roll-like – each consequent level of education demanded more and more things that had to be done and additional activities which we could not tend to any more – which is what brought us to this writing.

Tako nekako je k nam zajadralo tudi življenje, ki ni potica. Frazo smo tako vztrajno ponavljali, da je izgubila komični podton, s katerim smo jo začinjali na začetku, in postala resen del naše besedne orožarne. Res pa je, da je z zorenjem tudi življenje postajalo vedno manj potičasto – z vsako višjo stopnjo šolanja je bilo več stvari, ki smo jih morali delati, in več dejavnosti, ki se jim nismo mogli več tako prostodušno posvečati. In tukaj tiči jezikovna os tokratnega pisanja.

Skoraj noben pogovor ne mine brez glagolov, ki v slovarju domujeta pod gesloma morati in moči. Prvi je v že večkrat omenjenem korpusu Gigafida nosilec bronaste kolajne med najpogostejšimi slovenskimi glagoli; pred njim sta samo dva, ki imata še splošnejši pomen, torej biti in imeti. Že res, da življenje ni potica in da ne počnemo vedno samo tistega, kar bi radi, pa vendarle je tolikšna pogostnost nečesa, kar pomeni nujnost oziroma obvezo, v srh vzbujajočem nasprotju s pravljicami o svobodni človeški volji... No, glagol moči deseterico najpogostejših za las zgreši in zaseda dvanajsto mesto. Pred njim se gnetejo še iti, dati, začeti, dobiti, želeti, povedati in drugi, brez katerih bi bili v sporazumevanju kar bosi.

Glagola morati in moči imata neprijetno lastnost, da sta si presneto podobna. Vsak dan moram delati, da lahko preživim, ne morem pa dolgo spati. Razlika med polnim in praznim računom na banki je torej samo v črkah A (moram) in E (morem) ter v besedici ne: glagol moči se vedno uporablja v zanikani obliki (ne morem cel dan poležavati na kavču), glagol morati pa nikoli ni zanikan (moram zgodaj vstati). Če ga hočemo zanikati, pridemo do točke, ki mi je posebej pri srcu, kadar slovenščino učim tujce. Ko namreč prvič vidijo obliko ni mi treba (ni mi treba delati, ker sem na dopustu), ki se, ko govorimo o preteklosti, še prijetneje zaplete z ni mi bilo treba, se v očeh svojih učencev utrdim kot nezmotljiva, vsevedna, malodane božanska avtoriteta. Če to ni tisto, o čemer sanja vsak učitelj... In glagol moči v trdilni obliki? Tu se ponavadi izmažemo z besedico lahko (danes za spremembo lahko lenuharim).

Težava pa nastopi, ker smo v nekaterih delih Slovenije skopi z energijo za spodobno odpiranje ust in raje momljamo. Morm in ne morm, oboje nazadnje zveni čisto enako! Zamenjevanje je še intenzivnejše, kadar govorimo o preteklosti, pa čeprav sta si obliki tam manj podobni. Kajti včeraj sem morala pospraviti stanovanje, zato nisem mogla ves ljubi dan špancirati naokrog – a joj prejoj, zakaj me lahko slišite reči, da sem mogla pospravljati? Površnost pa taka!

Površnost si seveda lahko privoščim, ker načeloma Slovenci z razumevanjem teh pomešanih oblik nimamo težav. Pomagamo si s kontekstom in z besedico ne (saj veste, vedno gre skupaj z glagolom moči, nikoli pa z morati), pa takoj vemo, ali je nekaj obvezno ali ni mogoče. Se pa dogajajo napake, posebej, kadar moramo napisati kaj bolj uradnega.Takrat si ne moremo privoščiti izpuščanja glasov kot v e-pošti ali SMS-ih in naenkrat ne vemo, ali bi besedo, ki nam je pri govorjenju tako zelo domača, pisali z A ali z E. Statistika kaže, da pogosteje napačno uporabimo glagol moči namesto morati kot obratno – očitno se hočemo obveznostim izogibati vsaj z izbiro besed ... Zapomnimo pa si lahko, da če je nekaj treba, uporabimo glagol z A (moram, sem moral), če pa nekaj ni moge, se odločimo za glagol z G in E (ne morem, nisem mogel).

Kot običajno vas tudi tokrat najslajše čaka na koncu: pikice na i iz posameznih narečij. Ali se vam je že zgodilo, da ste slišali koga z območja Gorice razlagati, kako se včeraj ni upal učiti? Seveda ne gre za plašljivca, ki ne bi zbral dovolj poguma za nekaj tako duhamornega, kot je učenje, pač pa ni imel možnosti, torej se ni mogel učiti. Na diagonalno nasprotnem koncu Slovenije pa govorica bolj vleče na sosednjo hrvaščino. Opravičujem se, ker spet omenjam svojega najdražjega Prleka, ampak svojega vsakodnevnega stika z neljubljanščino pač ne morem spregledati. Torej, ko jaz vehementno popravljam tujce iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki izjavljajo, da so nekaj trebali, in suvereno trdim, da se beseda treba v slovenščini nikolinikoliNIKOLI ne spreminja, on ob vsakem obisku v domačih krajih v vljudnostnem ritualu okrega svojo babico, da res ni trebala delati nič za jesti ... Toliko o moji avtoriteti doma! Življenje pač res ni potica.

P. S.Če vas o tej temi zanima več, si razlago lahko preberete na Pedagoškem slovničnem portalu na spletni strani http://slovnica.slovenscina.eu.

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek