SLOVENCI V BERLINU

Among Slovenians in Berlin

Objavljeno dne/Published on: 06.10.2016
Avtor članka/Article Author: Edita Žugelj

Na povabilo naše rojakinje Alojzije Barovič, ki več kot štiri desetletja živi v Berlinu, sem konec maja deset dni preživela v nemški prestolnici, si jo s pomočjo svoje prijazne gostiteljice ogledala in se pogovarjala z nekaterimi tamkaj živečimi Slovenci različnih generacij. Kot so mi povedali, je odprta, živahna, narodnostno pisana in kulturno raznolika nemška prestolnica prijazen kraj za življenje, kljub temu pa se radi vračajo tudi v domovino.

At the invitation of Alojzija Barovič, who has been living in Berlin for more than 40 years, I spent the last ten days of May in the German capitol. Barovič, who is an excellent host, showed me around the town and introduced me to Slovenians of different generations living in Berlin. As I was told, the liberal, lively, and culturally diverse city is a good place to live. Nonetheless, Slovenians still like to return home every once in a while.

Kot sem letos spomladi izkusila tudi sama, je Berlin res lepo, zeleno, odprto ter zgodovinsko in kulturno zanimivo mesto. Ni čudno, da se večina ljudi, ki v njem zaživijo, odloči tam tudi ostati. Slovenci, s katerimi sem se pogovarjala, v Berlinu živijo od več desetletij do nekaj let; med prvimi je veliko takih, ki so domovino zapustili »le za kratek čas«, pa potem ostali …  

Alojzija Barovič: V Nemčiji je že 45 let. V tujino je odšla pri dvajsetih zaradi želje po napredku, bolj kot takratna družbena ureditev v domovini jo je privlačilo življenje na Zahodu. V šoli se je štiri leta učila nemško, zato se je tudi v Berlinu kmalu začela sporazumevati v nemščini, dobila nemške prijatelje. Z možem, ki je znal odlično nemško, sta kmalu dobila službo v tovarni BMW. Mož je celo postal prevajalec za Slovence in Hrvate, ki so delali v tovarni in še niso znali jezika. Alojzija pravi, da so v BMW-ju tudi s tujimi delavci delali kot z družinskimi člani, pazili so, da jih ni nihče zapostavljal, še posebej Slovencev ne, ki so vedno veljali za dobre in zanesljive delavce. Začela je v proizvodnji in ker je imela veliko možnosti za izobraževanje, je z leti dela in učenja napredovala do finančnega oddelka, kjer je vodila prodajo motorjev za ves svet. To delo ji je bilo v zadnjih petnajstih letih najbolj všeč, saj je imela veliko stikov po svetu, od Južne Afrike do New Yorka (mimogrede, pri njej je dobila popust za nakup vozil tudi slovenska policija). V podjetju so ji ponudili veliko možnosti, da se je naučila tudi tujih jezikov. Kariera je bila za Alojzijo vedno zelo pomembna, tudi svoja otroka Karmen in Fredija je vzgajala v tem duhu in je danes ponosna na njune dosežke. Če si nekaj želiš in si za to prizadevaš, pravi, je vse mogoče.

Berlin

Odkar je v pokoju, poletne mesece preživlja v Sloveniji, na Dolenjskem, na domačiji svojih prednikov, ki jo je lepo uredila in kjer še živi njen oče. Tu jo med počitnicami obiščeta tudi hči in sin z družinama. Prizna, da je zaradi desetletij druženja s pretežno nemškimi prijatelji že bolj slabo govorila slovensko, danes pa tega ni več opaziti, saj ima tudi v domovini vedno več prijateljev, s katerimi rada odkriva lepe kotičke naše dežele. Pravi, da mora vsako leto na kremne rezine na Bled, pa v Kranjsko Goro in Piran, kamor so med počitnicami zahajali z otrokoma, ko sta bila še v šoli. Zelo rada se zapelje tudi do vedno bolj odprte Ljubljane, da ji vsaj malo nadomesti multikulturno berlinsko vzdušje.      

Darja Guzaj: V mladih letih si je želela spoznati nekaj sveta, najprej je nameravala v Švico, pa jo je usoda preko podjetja Rudis zanesla v Berlin, kjer živi že od leta 1969. Doma je iz Kočevja in v srednji šoli se je učila nemško, kar ji je pomagalo pri začetkih v Nemčiji. Tam je spoznala tudi svojega kasnejšega moža Edija ter rodila hčerko in sina; danes je Darja babica trem vnukom. Doma so vedno govorili slovensko, hči in sin sta hodila k dopolnilnemu pouku slovenščine, poleg tega sta se v slovenščini sporazumevala s prijatelji med počitnicami v Sloveniji. Vsi se trudijo, da bi tudi vnuk in vnukinji znali slovensko. Prvi že obiskuje dopolnilni pouk slovenščine pri učiteljici Magdaleni, najbolj pa znanje jezika obnovijo med počitnicami v domovini svojih prednikov.

BerlinKer sta z možem že v pokoju, poleti dalj časa preživita v Zagorju, od koder izvira Edi. Kot pove, se je veliko berlinskih Slovencev vrnilo domov; moški so navdušeni, pravi, ženske se pa za življenje daleč od otrok in vnukov težje odločijo. Darji se zdi zelo žalostno, da v današnjih časih v Berlin s trebuhom za kruhom spet prihajajo mladi Slovenci. Meni, da nekateri ne cenijo domovine tako kot ljudje, ki že dolgo živijo v tujini. Razočarana je tudi nad slovenskimi politiki brez značaja in časti, ki razprodajajo Slovenijo. Darja pravi, da sta z možem večkrat razmišljala o tem, da bi se vrnila domov in še danes bi se odločila za to, če bi bilo v Sloveniji tako, kot bi moralo biti v taki čudoviti deželi. Najbolj srečna bi bila, če bi se vsi vrnili, pravi. 

Borut Blatnik: Rojen je bil v Nemčiji, prav tako njegovi otroci Luka, Julija in Feliks. Tudi Borutova žena Marija je Slovenka. Njegova starša sta v Berlin prišla v letih 1968 in '69 z eno od agencij z namenom, da tam ostaneta leto dni, tako kot mnogi Slovenci v tistih časih. Borut zelo lepo govori slovensko, kot pripoveduje, ga v otroštvu in mladosti doma nihče ni silil govoriti slovensko, preprosto je imel in ima še vedno veselje do maternega jezika. V Berlinu je deset let hodil k pouku slovenščine ter sodeloval na prireditvah v organizaciji slovenskega društva in Slovenske katoliške misije. Med tednom je bilo nemško, pravi Borut, konec tedna pa slovensko. Poleg tega je vse počitnice preživljal na domu staršev blizu Celja, zato je hotel znati slovensko, da se je lahko pogovarjal z vrstniki iz sosedstva. Ohranjanje slovenstva je bilo in je še vedno zanj pomemben dejavnik. Slovensko znajo tudi njegovi otroci, za kar ima poleg staršev in starih staršev zasluge tudi njihova učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine Magdalena Novak.

Borut dela pri nemškem Telekomu, v prostem času pa je med drugim trener in selektor slovenskega nogometnega kluba SKV Berlin. Klub so ustanovili leta 2006 in je za tamkajšnje Slovence zelo pomemben, saj se v njem vsak petek srečuje več generacij športnikov, med njimi je tudi Borutov sin Luka. Ker se zdi Borutu pomembno, da otroci poznajo svojo identiteto, kulturo in jezik, vsako leto počitnice in praznike preživljajo tudi v Sloveniji.       

Gašper Gabrijelčič: Tudi Gašperja sem srečala, ko je na soboto v slovenski vrtec pripeljal svoja otroka. Kot mi je povedal, je pred desetimi leti v nemško prestolnico prišel na polletno prakso. Čeprav ga je v Sloveniji čakala služba, pravi, da mu je bilo že po nekaj tednih jasno, da bi se težko vrnil. Všeč mu je, da je mesto obvladljivo, čeprav je veliko, in vsak, ki pride v Berlin, se že po dveh dneh počuti kot doma, pravi. Mesto se kljub velikosti ne razlikuje tako zelo od Ljubljane, razlaga Gašper, povsod greš lahko s kolesom, pred desetimi leti si se lahko z avtom zapeljal celo do Brandenburških vrat. Zdaj je že marsikaj drugače, gneča je vedno večja, še vedno pa je Berlin zelo odprto in sproščeno mesto. Gašper se je prej družil bolj s Slovenci iz umetniških in novinarskih krogov, odkar otroka vodi k dopolnilnemu pouku slovenščine, je spoznal še dosti drugih.

BerlinGašper je poročen z Američanko iz New Yorka, ki je, tako kot on, pred leti prišla s štipendijo za pol leta v Berlin. V mestu, ki ju je združilo, nameravata ostati, saj je obema všeč njegova multikulturnost. To je imenitno tudi za otroka, ki govorita vse tri jezike, v vrtcu je sestava otrok še bolj pisana. In čeprav živijo v središči Berlina, je, kot da bi bili na vasi, pravi Gašper: vrtec je za vogalom, v veliki stari hiši z vrtom, poleg so tudi pekarna, park in otroška igrišča, skratka, krasno …

Brina Kafol Žust: Glasbenica dobri dve leti živi v Berlinu, kjer se je s hčerko Emo pridružila možu. Andrej Žust, hornist, zaposlen pri Berlinskih filharmonikih, je sicer v Nemčiji že sedem let. Še ko je iz Ljubljane prihajala k možu na obisk, je bil Brini Berlin zelo všeč, pravi, da se drugače ne bi odločila za selitev v Nemčijo. Brina in Andrej v Berlinu kot glasbenika uživata v bogastvu umetniških dogodkov, predvsem koncertov. Poznata veliko Slovencev, s katerimi se družita ob koncu tedna, imata pa tudi nemške prijatelje. Brina kot svobodna umetnica koncertira in poučuje, družina je pogosto tudi v Sloveniji.

Ema se je v vrtcu naučila govoriti nemško, v tem jeziku se sporazumeva z drugimi otroki. Vendar strogo ločuje oba jezika, saj doma zahteva, da govorijo zgolj slovensko. Ob sobotah hodi v slovenski vrtec k učiteljici Magdaleni. Kot pove Brina, nameravajo za zdaj v Nemčiji ostati. 

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek