60 let štehvanja v Posavju

60 Years of Quintain Competitions in Posavje

Objavljeno dne/Published on: 31.07.2014
Avtor članka/Article Author: Blanka Markovič Kocen, foto: Peter Milkovič

Sredi junija je v ljubljanskih Savljah potekala zanimiva prireditev, posavsko štehvanje, ki je letos zaznamovala častitljiv, šestdeseti jubilej. Peščica zagnancev namreč zavzeto skrbi za ta del slovenske kulturne dediščine in omenjeni običaj ohranja v slovenski prestolnici. Štehvanje je prišlo v Ziljsko dolino, v Avstrijo iz italijanskega Vidma. Avstrijski furmani so namreč z Dunaja v Trst prek Trbiža in Vidma (najkrajša pot) vozili različno blago. V Vidmu so že v 18. stoletju vsako leto prirejali tekmovanje vitezov, avstrijski furmani pa so tako tekmovanje želeli prenesti tudi v Avstrijo. »Ker pa v tu ni bilo vitezov, so se izmislili nekoliko drugačno tekmovanje oziroma igro,« pojasnjuje Zvone Milkovič, predsednik Kmečke strojne skupnosti Savlje-Kleče, združenja, ki je zaslužno, da se štehvanje ohranja tudi pri nas.

In mid-June, an interesting event of quintain competition took place in Savlje, Ljubljana, marking an honorable 60th anniversary. This part of Slovenian cultural heritage is being kept by a handful of enthusiasts determined to preserve the tradition in the Slovenian capital. Quintain competitions were brought to the Austrian Gail valley from the Italian Udine. Austrian carters used to transport different goods from Vienna to Trieste via Tarvisio and Udine (the shortest route). In 18th century Udine, they organized annual knight competitions and the Austrian carters wished to bring such a competition to Austria.“But because Austria lacked knights, they made up a somewhat different competition or game,” explains ZvoneMilkovič, the president of the Rustic Hardware Community Savlje-Kleče deserving for the preservation of the quintain competitions in our country.

Koroški Slovenec uči štehvanja slovenske fante

»V Posavje se je štehvanje iz Ziljske doline preneslo v letu 1935. Pobudnik
zanj je bil France Marolt, tedaj vodja Folklornega inštituta Glasbene matice
v Ljubljani.  K tekmovanju je poskusil privabiti fante z Ježice pri Ljubljani.«  V ljubljanskem Posavju (na Ježici, v Savljah, Klečah, Stožicah, Mali vasi … ) so vse domačije od nekdaj redile kmečke konje. Marolt je iz Zahomca - Ziljske doline na avstrijskem Koroškem povabil Janka Zwittra, koroškega Slovenca, da je posavske fante učil štehvanja.

»Že naslednje leto, 1936., so s štehvanjem nastopili v okrilju tedanje Prosvetne zveze. Štehvali so na Ježici, na prostoru pred župniščem,« pripoveduje Milkovič. »V začetku druge svetovne vojne in med njo je bilo štehvanje odloženo.« Po vojni  pa je ta običaj zopet zaživel šele leta 1954. Takrat je bil  poleg Marolta pobudnik še Janko Snoj, ki se mu je po Maroltovi smrti pridružil Janez Markelj.

Štehvovci iz Savelj in Kleč so bili večkrat vabljeni tudi v druge kraje, na primer v Tivoli, Trnovo, Šentvid, Postojno … Leta 1954 je  prvo štehvanje v Savljah organiziral Janko Snoj, takratni upravnik tamkajšnje kmetijske zadruge.

Samo za neporočene fante

Štehvanje je igra, pri kateri neporočeni fantje z železnimi kiji razbijajo
lesen sod (bariglo). Sod je narejen iz lesenih dog, povezan s približno 14
leskovimi obroči in nasajen na lesen drog (štebeh). Nasadi se ga šele pred
začetkom igre. V drog je zvrtana luknja, v katero se vtakne lesen količek,
da sod stoji na višini dveh metrov.

»Konji, s katerimi se štehva, morajo biti kmečki in neosedlani. Štehvovec ne
sme sedeti v sedlu, lahko ima le odejo (koc), ki je na konja pripeta s pasom
(gurtno). Za štehvanje pa je konj še olepšan z barvnimi trakovi, ki se
pripnejo v rep in v grivo,« pripoveduje sogovornik.

Po njegovih besedah je zanimanje za štehvanje med današnjo mladino povprečno. »Vsekakor bi si želeli boljše udeležbe neporočenih fantov iz vasi Savlje, Kleče in Ježica. Brez njih ni  štehvanja, zato Kmečka strojna skupnost Savlje Kleče, združenje, kot glavni organizator namenja precejšnjo pozornost mladim in jih spodbuja k ohranjanju te lepe etnološke prireditve, ki je že dve leti vpisana v
Register žive kulturne dediščine pri Slovenskem etnografskem muzeju.«

Na tekmovanje se štehvovec začne pripravljati nekaj tednov prej, odvisno od
izkušenj konja in štehvovca. Skupne priprave potekajo ob sobotah, posamezno
pa fantje vadijo tudi med tednom. Milkovič pravi, da je za dober uspeh na tekmovanju nujno, da sta konj in štehvovec dobro usklajena. Zato novi konji in štehvovci potrebujejo veliko več vaje kot drugi. Konj mora na zahtevo štehvovca
pravilno začeti, preiti v galop in se na koncu ustaviti. Pri tem mora biti ubogljiv, da ne ovira drugih tekmovalcev in gledalcev.

Spremljevalke »dečve«

»Štehvovec si za tekmovanje izbere spremljevalko, ki ji pravimo 'dečva'. Oba
sta oblečena v gorenjsko narodno nošo. Dečva med štehvanjem drži štehvovčev
klobuk in ga spodbuja,« pravi Milkovič.  »Na dan štehvanja gredo štehvovci z dečvami in konji pred začetkom tekmovanja v sprevodu po vasi, da se pokažejo vaščanom. Na čelu sprevoda gre 'zapravljivček', na katerem sta harmonikar in štehvovski mojster s spremstvom, za njim pa se zvrstijo štehovci na konjih v takem vrstnem redu, kot si kasneje sledijo na tekmovanju.«

Ko pridejo na prireditveni prostor, napovedovalec štehvovce, dečve in konje predstavi. In štehvanje se lahko začne.  Štehvovec v desnici drži kovan železen kij oziroma 'štehvanj'. Dolg je od 40 do 60 centimetrov. Kij ima bunkast ročaj in na koncu zakovano štirioglato konico. Ne sme imeti ostrih robov. Na ročaju ima usnjen pas, ki preprečuje, da bi med tekmovanjem štehvovcu padel iz rok. Vsi tekmovalci imajo enake kije. Z njimi morajo ravnati previdno, saj so sicer lahko nevarni zanje ali za konja.

Bistvo kljub prilagoditvam ostaja
Zanimivo je ugotavljati, kako se igra, če jo preneseš iz njenega pristnega
okolja, spreminja. Milkovič pojasnjuje:  »Štehvanje v  Posavju ni imelo izročila. Zato ga je bilo mogoče poljubno preoblikovati. Bistvo pa je ostalo: jahači na konjih razbijajo sodič z železnimi kiji. Ceremonial, ki igro obdaja, pa so si Ježenci priredili sami, prav tako tudi ves zunanji okvir.«


Štebeh - kol, ni ziljski štebeh, ampak mlada smreka, mlaj, olupljena in do
vrha okleščena, vrh sam pa je okrašen s pisanimi trakovi, pravi sogovornik. Sod  nataknejo nanjo, preden jo zasadijo v tla. Štehvovsko stezo so na vsaki strani  omejili z vrsto nizkih zelenih vej, improvizirano živo mejo. Sod (barigla) je
pač ziljski sodič, toda leskovi obroči so pobarvani z živimi barvami. Kij se je spreminjal in se danes po obliki močno loči od ziljskega.

Stroga pravila

Posavsko štehvanje po Milkovičevih besedah ni bila obredna igra - žegen, ampak jahaška ekshibicija, neke vrste kmečki šport. Poteka po pravilniku, ocenjuje pa ga  posebna komisija štirih sodnikov, ki se zbere ob sodu. »Kako zelo mikavna je igra sama po sebi in kako nezanimiv je bil za udeležence  ves žegenski ceremonial, kakršen obdaja štehvanje v Ziljski dolini, dokazuje predvsem dejstvo, da so iz štehvanja naredili izrazit športni nastop. Zanj je potreben 'pravilnik', po katerem točke in rezultate določa komisija!« poudarja sogovornik. »O prijetni domačnosti v ziljski vasi, kjer fantje tekmujejo, dečve pa nagrajujejo tekmovalce po lastni presoji, po človeških in morda malce sentimentalnih motivih, ne pa po pisanem pravilniku in točkah  - o vsem tem pri posavskem štehvanju ni sledu.«

Kip štehvovca v počastitev 60-letnice štehvanja

Letos so bili organizatorji, Kmečka strojna skupnost Savlje Kleče, združenje,
prijetno presenečeni nad udeležbo, ki je bila glede na prejšnja leta za približno polovico boljša.  Ocenjujejo, da se je prireditve udeležilo 700 do 800 ljudi od blizu in daleč. »Razveseljiv je podatek, da je med udeleženci prevladovala mladina in mladostniki do 20 let, kar kaže na večjo aktivnost naših mladih članov na socialnih omrežjih Facebooku in Youtube. To je gotovo izkušnja, ki jo moramo nadgrajevati
tudi v prihodnje,« pove Milkovič in dodaja: »Verjetno je več ljudi pritegnilo tudi odprtje kipa štehvovca na konju s sodom v naravni velikosti na obračališču Ljubljanskega potniškega prometa, avtobusa št. 14, ki so ga uro pred začetkom štehvanja organizatorji postavili v obeležitev 60-letnice štehvanja v Savljah, Klečah in na Ježici.

»Zmagovalca razkrije lovljenje venčka iz suhega cvetja. Štehvovci vnovič
dirjajo mimo droga. Za njim stoji žena štehvovskega mojstra, ki edina ve,
kdo je osvojil največ točk in tako zmagal. Vsakemu štehvovcu ponuja
zmagovalni venček, vendar ga zadnji hip odmakne in ga šele v tretjem krogu
natakne na kij zmagovalca. Štehvovci zatem dobijo nagrade,« o zaključku igre pove šef organizatorjev.  Nagrade so dobrote, zbrane v košari, zmagovalec dobi pozlačeni prehodni kij v posest za eno leto. Če ga osvoji trikrat zapovrstjo,  ga praviloma dobi v trajno last, vendar se to še ni zgodilo. Po podelitvi štehvovci konje odpeljejo domov in odidejo na veselico, kjer prvi ples zapleše zmagovalec s svojo dečvo.


Letošnji zmagovalec je bil Janez Klemen, drugi Martin Kušar tretji Peter

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek