Čebelarstvo na Slovenskem

Beekeeping in Slovenia

Objavljeno dne/Published on: 01.10.2015
Avtor članka/Article Author: Mateja Vukšinič/ FOTO; www.slovenijainfo

Delovnemu človeku rečemo, da je priden kot čebela, ker so te v svoji kratki življenjski dobi izredno organizirane, marljive in produktivne. Plod njihovega dela je neponovljiv zaklad zdravja, struktura v kateri se nahaja pa arhitekturna mojstrovina. Podobno so nekoč kmetje, brez strojnih pripomočkov vztrajno delali ter si pridelali zdrav vsakdanji kruh in brez predznanja imeli tudi čut za tradicijo, kulturo in umetnost.

Someone who constantly works is said to be “as busy as a bee”, and the origin of the idiom is self-explanatory. Bees, in their short lifespan, are extremely well-organized, hard-working and productive. The fruit of their labor is a unique source of health, and the structure inside which it is kept is an architectural masterpiece. Farmers used to be quite alike, producing their own healthy food without the use of modern-day machinery. Aside from that, they also had a touch for tradition, culture and art, without having any previous knowledge what-so-ever.

Človek je od nekdaj deloval z naravo in bil člen različnih prehranjevalnih in življenjskih procesov, prav tako kot ostala bitja. Tako se je srečal tudi s čebelami, najstarejši prikaz tega odnosa pa je nastal pred  tisoč leti v Pajkovi jami pri Bicarpi v španski pokrajini Valencii. Prastara risba prikazuje človeka pri ropanju čebeljega gnezda. Na nekakšni vrvi oziroma vzpenjavki čebelam odvzema med s pomočjo dima. Podobno čebelarijo marsikje še danes.

Čebelarjenje ni bilo tuje niti slovanskim plemenom, ki so naselila območje današnje Slovenije, zato se je pri nas čebelarstvo hitro razvijalo. V srednjem veku je bilo zelo cenjeno, ker je bil med najcenejše sladilo in obenem zdravilo, pomemben je bil predvsem v prazničnem času, ko so ga uporabljali za izdelovanje medenega peciva – lecta. Prav tako so uporabljali vosek, med drugim za pečatenje pomembnih listin, izdelovanje kipcev in poslikavanje pirhov, voščene sveče pa so veljale za najimenitnejšo razsvetljavo. Zanimivo je tudi to, da je bila cena voska petkrat višja od cene medu.

Zgodovina

Sredi 18. stoletja so bili čebelarji dežele Kranjske zelo širokega znanja. Ljudje so poznali marsikatero skrivnost iz čebeljega življenja in se niso niti zavedali, da so v tej stroki vodilni v svetu. Ni čudno, da je iz tega okolja izšel čebelar, prvi učitelj čebelarstva na Dunaju, Anton Janša. Napisal je dve strokovni knjigi o čebelarstvu v nemškem jeziku, najprej Razpravo o rojenju, ki je izšla leta 1771 (v slovenščino prevedena šele 1906), nato pa Popolni nauk o čebelarstvu, ki je izšel po njegovi smrti, leta 1774. Obe knjigi sta prinesli v tedanje svetovno čebelarsko znanje veliko novosti in ovrgli precej tedanjih krivih naukov. Prvo slovensko čebelarsko knjigo smo dobili Slovenci leta 1792 s prevodom druge Janševe knjige z naslovom Popolnoma podvuzhenje sa vsse zhebellarje, ki ga je pripravil štajerski čebelar in župnik Janez Goličnik.

Prvo društvo

V 18. stoletju je nastalo tudi prvo društvo, kot zametek organiziranosti čebelarjev, imenovano Čebelarska bratovščina, ki pa je delovalo le kratek čas in so ga razpustili z državnim odlokom. Nato je do organiziranosti čebelarjev prišlo šele 1873 leta, ko je bilo ustanovljeno dvojezično Kranjsko društvo za umno čebelarstvo, ki je tudi izdajalo dva mesečnika, slovensko Kranjsko čebelo in nemško Krainer Biene, vendar se tudi to društvo ni obdržalo. Društvo, namenjeno čebelarjem, ki deluje še danes in pokriva celotno slovensko območje, je nastalo 24. januarja 1898 in se imenuje Čebelarska zveza Slovenije. Izdaja glasilo Slovenski čebelar, ki izhaja vsak mesec.

Umetnost v čebelarstvu

Slovenski čebelarji se lahko pohvalijo z veliko zbirko panjskih končnic, ki danes predstavljajo precejšnjo umetniško vrednost in so zelo dragocene, kljub temu da jih uvrščamo v ljudsko umetnost. Nastanek poslikav je povezan s težavami z ropanjem in zaletavanjem čebel, pa tudi s propadanjem družin zaradi brezmatičnosti. Tako naj bi dobra označitev čelne panjske končnice povečini rešila nastale probleme.

Poslikani panji so bili na ozemlju današnje Slovenije v splošni rabi ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Izven tega ozemlja jih je živahna kranjska trgovina z živimi čebelami zanesla v evropske in celo druge dežele. Danes zbirko poslikanih panjskih končnic hranijo v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani, kjer obsega dobrih 750 predmetov, in v Čebelarskem muzeju v Radovljici, kjer je zbirka prav tako bogata.

Posebnost slikarstva na panjskih končnicah je tudi ta, da se poleg religioznih motivov (svetniki, angeli, hudič ipd.) pojavljajo tudi številni prizori iz vsakdanjega življenja, kmečkih opravil in praznikov, do sedaj znano motiviko pa sestavlja preko 600 različnih motivov. Vsebina je tako včasih nabožna, včasih poučna, pogosto pa tudi humoristična in satirična.

Danes poslikave veljajo le za okraševanje čebelnjakov, žal  pa na njih redko naletimo.

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek