Po poteh spomenikov libanonskim izseljencem

Along the path of Lebanese emmigrant monuments

Objavljeno dne/Published on: 02.05.2013
Avtor članka/Article Author: Ajda Rogelj

Tokrat se bomo v seriji člankov o izseljenskih spomenikih podali v Libanon. V društvu mehiških Libanoncev so že pred tremi desetletji postavili prvi spomenik libanonskim izseljencem v Mehiki, kasneje pa so replike le-tega začeli postavljati še v drugih krajih, kjer so se libanonski izseljenci naselili. S postavitvijo spomenikov (do zdaj so jih postavili že več kot deset) želijo prebivalce teh okolij opomniti na obstoj libanonske skupnosti.

This time our columns about emmigrant monuments will take you to Lebanon. The association of Mexican Lebanese people have placed the first monument in memory of Lebanese emmigrants in Mexico three decades ago, and later replicas of the monument have been placed in other places where Lebanese emmigrants have settled. By raising these monuments (more than ten have been built so far) they wish to remind the inhabitants of these environments of the existance of Lebanese societies.

Mexico City – Začetki libanonskih spomenikov

Prvi spomenik libanonskim izseljencem so postavili leta 1979 v Mexico Cityju. Spomenik je mehiški umetnik libanonskega rodu začel izdelovati na pobudo libanonskega centra v Mehiki. Bronasti spomenik upodablja tipičnega libanonskega moškega v tradicionalni opravi. Kip in podoba moškega ima velik vpliv na libanonske izseljence in njihove potomce, saj predstavlja njihove prednike, kulturo ter narod, na katerega so tako ponosni.

Kmalu po postavitvi v parku libanonskega centra so registrirali intelektualno lastnino spomenika in tako se je začela avtorizacija postavljanja njegovih kopij in simbola libanonskega izseljevanja. Do zdaj so omenjene kopije postavili že v mehiških mestih Puebla, Chihuahua, Merida, Coatzacoalcos, Veracruz, Guadalajara in Saltillo. Pa tudi v ameriški Novi Angliji, kanadski Vicotriji in avstralskem Brisbanu in Melbournu.

Pot Bejrut - Veracruz

Leta 2003 so postavili spomenik libanonskim izseljencem tudi v Libanonu. Bolj natančno, v libanonski prestolnici Bejrutu, kjer so številni Libanonci začeli svojo pot na različne konce sveta. Kip je obrnjen k bejrutskem pristanišču, ki je imel ključno vlogo pri izseljevanju Libanoncev. Ob odprtju spomenika v Bejrutu so pripravili slavnostno prireditev, s katero so proslavili zaznamujočo vlogo selitev v moderni zgodovini Libanona.

Po postavitvi spomenika v Bejrutu, so se mehiški Libanonci odločili, da ga bodo postavili tudi v bližini pristanišča Veracruz, kjer se je naselilo ogromno število libanonskih izseljencev. Tako kot spomeniki le-tem drugje je tudi bronasti spomenik, postavljen v Veracruzu, replika tistega v Mexico Cityju, le da ima še spominsko ploščo, na kateri je vtisnjenih približno 500 imen libanonskih izseljencev in njihovih potomcev. Spomenik v mehiškem Veracruzu, ki so ga postavili leta 2007, poudarja pomen libanonskih izseljencev za Mehiko, pa tudi njihovo veliko navezanost na zemljo svojih prednikov, ki se je skozi zgodovino soočala z naraščajočim in globalnim pojavom preseljevanja.

Prva skupina libanonskih izseljencev se je v Mehiki naselila okoli leta 1880. To so bili prijazni, vljudni in delavni ljudje. In zaradi teh lastnosti ter, seveda, moralnih vrednot in izjemne gastronomije se jim je vsepovsod uspelo hitro in uspešno vključiti v novo skupnost. V Mehiki zato libanonske priseljence vidijo kot iznajdljive, pogumne in zveste. Veljajo za priseljence, ki so hitro uspeli v svojih kariernih poteh, so pa tudi hitro sprejeli novo domovino in se začeli vključevati ter aktivno sodelovati v kulturnih, političnih in drugih sferah mehiškega javnega življenja. A tudi po več kot 130-letnem sobivanju libanonskih izseljencev v Mehiki lahko v tej latinsko-ameriški državi še vedno najdemo potomce libanonskih izseljencev.

Libanonski prijatelj

Libanonci v Mehiki zato na splošno veljajo za izobražene in vplivne ljudi. Bivši mehiški predsednik Adolfo López Mateosje leta 1962 je ob prireditvi in odprtju Libanonske hiše v prestolnici Mexico City dejal: »Če še nimaš libanonskega prijatelja, bi si ga moral najti.«  Ta kratka, a simbolna fraza najbolj opiše naravo libanonskih ljudi, njihovo prijaznost, odprtost in mnoge druge vrline, zaradi katerih jih vsepovsod po svetu ljudje dobro sprejmejo.

Sicer pa današnja Mehika velja za dober primer organizirane in integrirane države, ki jo poleg 400 000 libanonskih priseljencev naseljuje tudi veliko število priseljencev iz drugih, predvsem iz bližnjih latinskih držav, pa tudi od drugod.

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek