Marija Ahačič Pollak: ponosna Slovenka in Kanadčanka

A proud Slovenian and Canadian

Objavljeno dne/Published on: 04.06.2015
Avtor članka/Article Author: Edita Žugelj

Prejemnica reda za zasluge Republike Slovenije, srebrne plakete Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, častna občanka Tržiča in nekdanja Avsenikova pevka Marija Ahačič Pollak živi razpeta med dvema domovinama. Približno pol leta preživi v Sloveniji, drugo polovico v Kanadi, kjer si je v mladih letih z možem Petrom začela ustvarjati drugi dom in lepo življenje. A poudarja, da pot do njega ni bila lahka.

Marija Ahačič Pollak – the recipient of the Order of Merit of the Republic of Slovenia, the recipient of the silver recognition of the Public Fund of the Republic of Slovenia for cultural activities, a honorary citizen of Tržič and a former singer of the group Avsenik – lives torn between her two homelands. She spends approximately half of a year in Slovenia and the other half in Canada, where at a young age she decided to create a second home and a lead a good life together with her husband Peter. She stresses that the road to reaching that goal was not an easy one.

Tečejo, tečejo nitke

Pa ne samo zaradi domotožja, ki je Marijo Ahačič Pollak mučilo, odkar je stopila na tuja tla in so ga lahko omilili le čim bolj pogosti obiski domovine. »Življenje na tujem ni enostavno, zahteva veliko odrekanja,« pravi Marija, »dobro moraš premisliti, preden zapustiš domovino. Ko si mlad, je odločitev lažja, takrat ne razmišljaš, kaj vse se ti lahko zgodi. In če imaš dobrega partnerja, je tujina toliko bolj znosna.« Marija je o svoji izseljenski izkušnji in razlogih, ki so privedli do tega, da je z možem Petrom Pollakom in hčerkico Andro zapustila takratno domovino Jugoslavijo, napisala in pred kratkim s pomočjo Mohorjeve založbe Celovec izdala knjigo Tečejo, tečejo nitke. Naslov ima po njeni najbolj uspešni skladbi in nadaljuje zgodbo iz avtoričine prve knjige Nitke življenja, Martinčkovi iz Tržiča v kateri je opisala zgodbo svoje družine do smrti staršev. Kot je zapisala v predgovoru k zadnji knjigi (vmes je izšla še njena knjiga o kanadskem Slovencu Jožetu Kastelicu), je želela v njej predstaviti svojo življenjsko zgodbo, ki jo je kakor niti prepletalo življenje v tkanino v različnih časih, različnih okoljih, z različnimi ljudmi in jo oplemenitilo s številnimi veselimi in včasih tudi z grenkimi spoznanji. Prof. dr. Janez Bogataj, eden od recenzentov knjige, meni, »da je nova knjiga Marije Ahačič Pollak zelo poučna tudi za našo mladino, ki si pogosto predstavlja, da bodo življenjski, predvsem ekonomski uspehi, prišli na hitro, čez noč, in pri tem pozablja, da dobre stvari nastajajo postopoma, predvsem pa s poštenim, trdim delom in najrazličnejšimi odrekanji.« Dr. Rozina Švent pa v svoji recenziji avtorico označi za žensko, »ki je znala uspešno uskladiti svoje družinsko življenje in delovanje v širši izseljenski skupnosti v Kanadi,« in našteva njene številne dosežke, ki so ji uspeli, ker v življenju dela tisto, kar resnično ljubi: poje, piše poezijo in glasbo, vodi uspešno vokalno skupino Plamen, ureja radijske oddaje, pripravlja novinarske prispevke, kulturne dogodke …

 Delo in napredek

Da pa je lahko izrazila vse te darove, sta morala Marija in njen Peter po prihodu v Kanado najprej začeti iz nič – se naučiti tujega jezika, zaslužiti za hrano, najemnino za stanovanje, osnovno opremo … Marija je ostala doma, saj takrat z delom ne bi mogla zaslužiti niti toliko, da bi plačala varuško za hčerko Andro, kateri se je čez leta pridružila še Monika. Ker je Peter delal, je bilo največje breme skrbi za gospodinjstvo in otroke na Marijinih ramenih. Varčevala sta za njegov študij, ki mu je omogočil boljšo službo in da bi čim več prihranila, je Marija šivala oblačila za hčerki in zase ter bila v tem tako uspešna, da so jo povabili, naj šivanja uči tečajnice. Ko sta si lahko kupila prvo hišo, sta veliko del v njej postorila sama s Petrom. Tako je bilo tudi pri vseh naslednjih in postavila sta si celo leseno vikend hišico ob jezeru, kjer je družina Pollakovih preživela čudovite dni. »S slovensko pridnostjo in poštenostjo je bilo v Kanadi vse mogoče,« pripoveduje Marija. »Delala sva z veseljem, saj je bil napredek opazen, ničesar se nisva ustrašila. Pa tudi srečo sva imela, da sva v Kanadi spoznala prave ljudi.«  

Ljubezen do rodne grude

Ker je domovino zapustila sredi študija na ljubljanski Akademiji za glasbo, si je tudi Marija želela v novi domovini študirati in diplomirati. To ji je uspelo, ko sta bili hčerki že večji, pri štiridesetih je diplomirala iz likovne pedagogike. S Petrom sta trdo delala tudi za odlično izobrazbo svojih hčera, starejša je celo vrhovna sodnica. Neštevilne prostovoljne ure dela in veliko sredstev pa je Marija posvetila Radiu Glas kanadskih Slovencev, na katerem še vedno dela kot urednica in novinarka. Pred mikrofon ji uspe zvabiti tudi na tujem uspešne in znane Slovence kot je Anže Kopitar. Takega hokejista nam zavidajo celo Kanadčani.  

Kljub veliki ljubezni do domovine, ali pa prav zato, Marija Ahačič Pollak ne varčuje s kritiko na račun Slovenije, kadar je ta na mestu. Ko je ob 20-letnici slovenske samostojnosti kot predstavnica izseljencev nagovorila poslance v državnem zboru, jih je spomnila, da demokracija ni odvisna samo od zakonov, ampak tudi od poštenih medčloveških odnosov … V letu 2016 pa bodo njeni nastopi po Sloveniji spet posvečeni glasbi – s svojimi »Plamenkami,« s katerimi bo praznovala 25. obletnico delovanja, bo na turneji v domovini pokazala, kako ji je uspelo »cvilčke,« kot jih je na začetku poimenoval mož Peter, spremeniti v bisere.  

Življenja Marije Ahačič Pollak ni mogoče zajeti v enem članku, to so le delčki njene izseljenske poti, o kateri lahko več izveste v knjigi Tečejo, tečejo nitke. A pot še ni končana in tudi zgodba ni zadnja …

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek