Zala Slabe: Brez podpore raziskovanju možganov se bodo motnje s področja duševnega zdravja stopnjevale

Zala Slabe: Without support for brain research, cases of mental health disorders will continue to rise

Objavljeno dne/Published on: 14.10.2020
Avtor članka/Article Author: Blanka Markovič Kocen, foto osebni arhiv Z.S.

Zala Slabe je kot doktorska raziskovalka na nizozemskem institutu za nevroznanost posegla v sam svetovni vrh znanstvenih odkritij. V skupini dr. Dicka Swaaba raziskuje nevropsihiatrične motnje in želi s svojimi dognanji prispevati k javnemu duševnemu zdravju, ki je v sodobnem času in načinu življenja vse bolj načeto. Na institutu ima dostop do ene redkih možganskih bank na svetu, ki hrani 4.000 globoko zamrznjenih človeških možganov. Zalo Slabe smo prestregli na kratkem obisku v Sloveniji, v domačem Logatcu, kamor se rada in razmeroma pogosto vrača.

As a doctoral researcher at the Netherlands Institute for Neuroscience, Zala Slabe is making a contribution to state-of-the-art scientific discoveries. She studies neuropsychiatric disorders with Professor Dick Swaab's research team, hoping their findings will improve the poor state of public mental health, which is induced primarily by our modern way of living. At the institute, she has access to one of the few brain banks in the world that stores 4,000 deep-frozen human brains. We met with Slabe during her brief visit to Slovenia, namely her hometown of Logatec, which she likes to visit as frequently as possible.

Vaša znanstvena kariera je v stalnem vzponu, med drugim ste prvi, ki ste dokazali povezavo med prisotnostjo nevropeptida PACAP v možganih in morebitnimi motnjami razpoloženja. Ali nam lahko pojasnite, za kakšno povezavo gre?

Življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev. Tako so tudi pri samem raziskovanju prisotni boljši in slabši trenutki. Ključni sta vztrajnost in predanost. Slednjo pa ti omogoča lasten motiv, ki te vodi na znanstveni poti. Moj motiv je pomagati drugim in razviti ustrezne terapevtske strategije. Raziskujem zato, da bi pomagala celotni družbi.

Razpoloženjske motnje so velik javnozdravstveni problem današnje družbe in odkritje delovanja PACAP-a lahko pomembno vpliva na njihovo zdravljenje.                                                                                      Razumevanje sistema PACAP v človeškem hipotalamusu je ključno pri nadaljnjem razvoju terapevtskih načinov za zdravljenje razpoloženjskih motenj, kot sta depresija in bipolarna motnja, povezan je tudi s posttravmatsko stresno motnjo in drugimi psihiatričnimi motnjami, povezanimi s stresom.               Nevropeptid PACAP je značilno izražen pri ženskah in pri tistih, ki imajo razpoloženjske motnje, na primer depresijo ali bipolarno motnjo. Večja izraženost pri ženskah nam lahko poda odgovor na vprašanje, zakaj je pri ženskah več primerov razpoloženjskih motenj. Ugotovljeno povišano izražanje PACAP-a pri ženskah kaže na to, da so slednje bolj nagnjene k nevropsihiatričnim obolenjem. Vzrok za to pa je interakcija s hormonom estradiolom, zato je pričakovati, da bi bil tudi razvoj zdravljenja povezan z uravnavanjem estradiola.

Zala

Poznamo serotonin in dopamin, manj pa nevropeptid PACAP. Kaj sploh je to? Kakšen je vpliv PACAP-a na duševno zdravje?

Dopamin in serotonin sta možganski kemični snovi, nevrotransmiterja, ki sta različno zastopana pri ljudeh. Njuno delovanje lahko z zdravili (terapijo) uravnavamo. Tudi za PACAP je značilno, da je različno izražen, a za njegovo uravnavanje še ne poznamo ustreznih zdravil. Prav PACAP bi lahko pomenil manjkajoči del sestavljanke v razumevanju našega duševnega zdravja. Le pri 30 odstotkih obolelih delujejo do zdaj poznane terapije, tako da je potreba po razvoju novih terapevtskih ciljev velika.

Se vam zdi, da bomo ljudje zaradi tempa življenja in obremenjenosti ter nujnosti shranjevanja vse večjih količin informacij vedno bolj podvrženi različnim psihiatričnim motnjam, odklonom ... ?

Če ne bomo kot družba podpirali raziskovanja možganov, se bodo motnje s področja duševnega zdravja stopnjevale. Poglabljam se v človeške možgane s ciljem spoznati do zdaj še nepoznane mehanizme, njihove še nepoznane lastnosti in njihovo vpletenost v duševno zdravje. Tako želim osebno doprinesti k javnemu duševnemu zdravju.

Zala

V preteklosti mi je marsikatera šola grenila življenje. S pomočjo staršev in terapevtov v svetovalnici za otroke in mladostnike na Gotski ulici v Ljubljani sem se postavila na noge in uspela.

Znanstveno delo je zelo naporno, zato sem si zgradila okolje, ki mi najbolj ustreza. Do teh spoznanj sem prišla z leti dela na sebi, z lastno analizo, poglabljanjem sama vase in v svoje delovanje. Vem, katere situacije so zame stresne, natančno vem, kako se v teh situacijah odzovem, zato sem se naučila, kako svoje reakcije nadzorovati. Gotovo pa moramo najprej sami sebe sprejemati takšne, kot smo.                   Le tako bomo svoje reakcije sčasoma sprejeli in se jih naučili obvladovati na način, ki je za nas najbolj optimalen. Ne smemo pozabiti, da tudi družba oblikuje to materijo, možgane.                                                  Na splošno se mi zdi, da v znanstvenem svetu pozabljamo nase in sebe zaradi obilice dela ne postavljamo na prvo mesto. Naša prioriteta je znanost in ne mi sami. Ironično se mi zdi, da ljudje, ki se ukvarjajo z nevroznanostjo oziroma duševnim zdravjem, pozabijo na svoja čustva in na čustva drugih, se čustev sploh ne zavedajo, ampak jih popolnoma potlačijo.                                                                                   Na žalost gre pri raziskovalnem delu za mnogo odrekanja, sama si nenehno prizadevam ohranjati ravnotežje med delom in skrbjo zase. Trudim se ne pozabiti na svoje lastne potrebe po skrbi za duševno zdravje.

Zala

Treba si je prizadevati, da svojega dela ne prenašamo nase osebnostno ter se zoperstaviti temu, da bi nam stvari prišle do živega, in se naučiti reči tudi ne.

Vsekakor vedno znova naletiš na ovire, ampak ključno je vztrajati. Nenehno se opominjam, zakaj raziskujem, kar me spodbuja k temu, da ne odneham. Znanost ne sme biti individualistično usmerjena, vendar si moramo s skupnimi močmi prizadevati za doprinos k družbi, za njen napredek. Le z skupnimi močmi sta možna njen razvoj in napredek. Povezovanje in interdisciplinarnost nam lahko podata odgovore.

Zakaj ste se odločili za študij biopsihologije in kaj obsega vaše delo na Nizozemskem?

Biopsihologija je v Sloveniji še precej neznana veda, v tujini pa sta že leta priznana študij in znanost. Biopsihologija se ukvarja s poznavanjem bioloških, genetskih predispozicij, ki se pozneje izražajo na našem vedenju, čustvovanju ipd. Znanstvena veda podaja odgovor, zakaj se tako vedemo, kot se, od kod izvirajo težave v duševnem zdravju, zakaj so razlike med osebami. S spoznavanjem nevro-biopsihološkega ozadja posameznika in uravnavanjem bioloških funkcij bi bil naš doprinos k javnemu duševnemu zdravju mnogo boljši. Od nekdaj sta me zanimala ta biološki in nevrološki del psihologije, razlaga vedenja, čustvovanja, naše psihe.

 

Poglabljam se v človeške možgane s ciljem spoznati doslej še nepoznane mehanizme, njihove še nepoznane lastnosti in njihovo vpletenost v duševno zdravje. Tako želim osebno doprinesti k javnemu duševnemu zdravju.

Slovenijo ste zapustili pri rosnih 24-ih letih. Zakaj ste se tako odločili? 

V tujino me je vodila želja po raziskovanju, po nadgradnji znanja, ki sem ga pridobila s studijem biopsihologije, na UP v Kopru. Na Nizozemskem inštitutu za nevroznanost v Amsterdamu-NIN sem oddala prošnjo za opravljanje pripravništva pod mentorstvom znamenitega znanstvenika prof. dr. Dicka Swaaba, MD. Na NIN imam dostop do ene redkih možganskih bank na svetu, ki hrani 4.000 globoko zamrznjenih človeških možganov. To nam omogoča zelo dobre razmere za raziskovanje.

Kakšno je v primerjavi s Slovenijo življenje na Nizozemskem? Kako poteka vaš delovni dan?

Tempo življenja na Nizozemskem je hitrejši, kar pa je vsekakor stresno. Težko si je vzeti čas za pravi počitek, čas zase, saj se ti vedno nekam mudi. Delo znanstvenika je velikokrat enolično, delovnik na Nizozemskem pa se od slovenskega razlikuje v tem, da se dan začne nekoliko pozneje. Tako se mesto začne prebujati šele nekje ob 9. uri zjutraj, posledično pa se delavnik razpotegne do večernih ur. Ljudje tako pozabijo nase. Ker sama vem, kakšne so posledice, se večkrat na teden ukvarjam z jogo. Ta me je naučila, kako ustaviti tok misli in se ne obremenjevati s službenimi zadevami. Joga ima tudi pozitivne učinke na možgane, zato je v vseh obdobjih življenja zelo priporočljiva. Dokazano je, da joga tudi zavira nastop demence, saj pozitivno vpliva na možgane. Obstajajo tudi vrste sedeče joge, ki je primerna za starejše, tako da se lahko vsak posameznik res najde v jogi.

Kaj na Nizozemskem najbolj pogrešate?

Seveda najbolj pogrešam svoje bližnje in našo čudovito hribovito pokrajino, ki se razprostira vse tja do morja. Spomnim se, da sem se v preteklosti vedno pritoževala nad deževnim vremenom, no, tukaj pa je dež vsak dan!

Poleg lepega vremena pogrešam tudi našo hrano, predvsem dobrine z naših vrtov in njiv. Na Nizozemskem na žalost vse pridelujejo umetno, v rastlinjakih, kjer solata raste iz vode in mivke.

Pogrešam tudi toplino ljudi, Nizozemci so precej individualističen narod, vedno se moraš sam znajti za vse, česar pa iz Slovenije nisem navajena. Na Nizozemskem za razliko od Slovenije nimajo navade, da bi koga pogostili.

V Amsterdamu imam tako veliko slovenskih prijateljev, ki mi vedno priskočijo na pomoč in mi nudijo toplino. Organiziramo zabave, večerje in pogovore, tako smo si v oporo pri vidikih vsakdanjega življenja.

Ali ohranjate raziskovalne stike s Slovenijo?

Od vsega začetka delovanja na Nizozemskem sem se trudila in zavzemala za vzpostavitev tesnih delovnih vezi s Slovenijo. V prihodnosti si želim, da bi se tovrstne raziskave začele izvajati tudi v Sloveniji. Svoje izkušnje, ki jih nabiram v tujini, želim prenesti v Slovenijo, tako laboratorijske tehnike kot morda ustanovitev in razvoj neke organizacije, ki bi podpirala hrambo posmrtnega možganskega tkiva. Ustanovitev takšne organizacije bi vsem nevroznanstvenikom pri nas omogočala raziskovanje nevropsihiatričnih motenj. Imeti možnost takšnega raziskovanja bi bilo izjemno koristno.

Zala

Pred kratkim smo s prijavami preko Slovenske agencije za raziskovanje uspeli pridobiti financiranje projekta za obdobje treh let. Projekt bo povezoval Slovenijo in Nizozemsko. Prav tako bo moj nizozemski mentor delno deloval tudi v Sloveniji. S tem je omogočeno sodelovanje slovenskih znanstvenikov z nizozemskim inštitutom za nevroznanost, ki obsega nizozemsko možgansko banko. To je enkratna priložnost za Slovenijo!

Kaj lahko pričakujem od nadaljnjih raziskav na vašem področju?

Približno 35.000 ljudi v Sloveniji in 10,5 milijona evropskega prebivalstva trpi za Alzheimerjevo boleznijo (AB), kar predstavlja dodatno družbeno in ekonomsko stisko. AB prav tako predstavlja nepopisno čustveno bolečino za svojce ter za trpečega bolnika. Depresija, ki prizadene do 63% bolnikov z AB, resno povečuje število bolnikov, je breme za negovalce ter razlog za hospitalizacijo. Oskrba obolelih je za družbo veliko breme in s potencialnimi novimi terapijami, bi lahko ugotovili vpletenost PACAP v AB.

Dosedanje farmakološko-antidepresivne terapije izboljšujejo simptome s kompleksnimi mehanizmi, ki niso popolnoma razumljeni. Raziskovanje sistema nevropeptida PACAP-a daje širšo sliko, saj omogoča boljše razumevanje delovanja nevropeptida, spolnih razlik v človeških možganih in razširjenosti nevropsihiatričnih motenj. Poznavanje njegovega delovanja pomeni pomemben prispevek k razvoju (spolno specifičnega) psihofarmakološkega zdravljenja. Raziskovanje PACAP-a ima tudi ključno vlogo pri nadzoru nastanka nevrodegenerativnih bolezni, katerih delež se v sodobnem svetu povečuje zaradi staranja prebivalstva. Z razvojem zdravljenja za uravnavanje sistema PACAP bi lahko zagotovili manjše pojavljanje depresije, ki posredno vpliva na potek Alzheimerjeve bolezni. Prebivalstvo se stara in s tem se težnja k raziskovanju te bolezni ter odkrivanju zdravila in zdravljenja veča, zato raziskovalci iščemo različne tarče in PACAP bi lahko bil ena izmed teh.

Nevropeptid PACAP v povezavi z Alzheimerjevo boleznijo na posmrtnem človeškem možganskem tkivu še ni bil nikoli raziskan. Prepričana sem, da bi lahko nadaljnja študija pomenila velik doprinos k razumevanju te bolezni. Znano je, da lahko disregulacija PACAP-a povzroči depresijo. Z razvojem specifičnih zdravljenj, ki bi uravnavali pojavnost nevropeptida PACAP, pa bi lahko posledično vplivali tudi na odložitev Alzheimerjeve bolezni.

S tem projektom mi je omogočeno prenesti izkušnje v Slovenijo, saj je bila moja velika želja, da se tovrstne raziskave začnejo tudi pri nas.

Zala

Raziskujem tudi prefrontalno skorjo, za katero vemo, da je vpletena v depresijo in druge motnje razpoloženja. Obetam si, da v tem področju možganov prihaja do razlik v izraženosti nevropeptida PACAP med različnimi motnjami, predvsem se osredotočam na samomorilnost in psihoze.

Kje se vidite čez deset let? Razmišljate o vrnitvi v Slovenijo?

Na dolgi rok si želim vrnitve v Slovenijo, vsekakor pa bom ohranjala trdno vez s svojim trenutno matičnim nizozemskim inštitutom, ki mi omogoča ključno izhodišče za raziskovanje in nadaljnjo znanstveno pot.  Evropa ni velika, tako da lahko hitro potujem sem ter tja! Življenje mora biti dinamično, sicer ti hitro postane dolgčas, zato si predstavljam, da bom na svoji znanstveni poti po različnih delih sveta, da osvojim novo znanje in ga prinesem domov.

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek