Slovenska novinarja v Argentini

Slovenian journalists in Argentina

Objavljeno dne/Published on: 18.12.2019
Avtor članka/Article Author: Rok Rink

Andrej Osojnik in Fabian Kovačič sta novinarja slovenskega rodu, ki sta ohranila slovenski jezik in sta zaposlena na področju, ki ju zanima, to je pisanje, novinarstvo. O Fabianu smo v Rodni grudi že pisali, ko je izšla njegova knjiga o Angelelliju. Tokrat vam ju želimo predstaviti oba.

Andrej Osojnik and Fabian Kovačič are both Slovenian-born journalists, who have preserved their language and built careers that spark their interest, namely in writing and journalism. We already covered Fabian in Rodna gruda, back when he published his book about Angelelli. This time, we want to present both journalists.

Rojena sta v Argentini, slovenskega rodu... Kdaj so vajini predniki prišli v Argentino? So bili to starši, stari starši?

FK: Stari starši tako po materini kot po očetovi strani so v Argentino prišli pred drugo svetovno vojno. Moj ded po očetu, Ciril Kovačič, je bil po poklicu mizar in je bil rojen leta 1890 v Mostu na Soči; 1925. je prispel v Buenos Aires in se naselil v pokrajini Cordoba, kjer je bil rojen moj oče Alfredo. Njegova žena je bila iz Cerkna, a nimam točnih podatkov. Materin oče je bil Italijan iz Trsta in je v Argentino prišel 1926. Kmalu je za njim prišla žena Tereza, rojena leta 1890 v Senožečah na Primorskem. Obe družini sta bežali pred vojno in nasiljem v boljše ekonomske razmere in obe sta imeli žrtve v prvi svetovni vojni.

AO: Tako oče kot mama sta povojna emigranta. Spoznala sta se v izseljenskem taborišču v Peggetzu leta 1946 in se poročila v Spittalu dve leti pozneje, potem pa odplula v Argentino, kjer jima je s tisoče drugih slovenskih emigrantov odprl vrata takratni predsednik Perón. Mama je Gorenjka, rojena v Kokrici pri Kranju, oče pa v Črni na Koroškem. Mama je prišla z vso svojo družino, ata pa je vse pustil doma. Umrl je leta 1995; nikoli več ni videl svojih staršev, bratov in sester ...

Novinarja

Molekov članek v Rodni grudi

In, če smemo vedeti, kdaj sta rojena?

FK: leta 1966, v Buenos Airesu.

AO: Rojen sem 27. oktobra 1965, pred kratkim sem dopolnil 54 let. Sem najmlajši od šestih otrok. Imam tri sestre in dva brata. Torej sta vrstnika...

Sta tudi ustvarila svoji družini? Kako sta le-ti sestavljeni?

FK: Poročen sem z Gladys, rojeno v Urugvaju, in imava tri otroke, Davida, Francisco in Mario Claro.

AO: Imam dve hčerki, stari 20 in 18 let. Njuna mama ni slovenskega rodu, hčeri pa sta slovenski državljanki. Sam imam državljanstvo že kar nekaj let in pomembno se mi je zdelo, da ga imata tudi hčeri. Tudi njima je to v ponos!

Delata seveda v ne-slovenskem svetu, kje sta zaposlena, katera je glavna aktivnost?

FK: Delam kot docent in kot novinar. Kot profesor poučujem predmet grafičnega novinarstva v programu komunikacijskih ved na univerzi v Buenos Airesu, politično novinarstvo in novinarske raziskave pa predavam tudi v zasebni šoli novinarstva, imenovani TEA. Kot novinar sem dopisnik za urugvajsko revijo Brecha v Buenos Airesu.

AO: Že 28 let sem zaposlen v buenosaireškem dnevniku »Página 12«. To je eden izmed časopisov, ki ga raznašajo po vsej državi. Seveda pa ga lahko berete tudi na spletu! V vseh teh letih sem imel različne zadolžitve, zdaj sem med drugim urednik sekcije splošnih novic. Poleg tega pa sem tudi univerzitetni profesor novinarstva.

Novinarja   Novinarja

Fabian, poznamo te tudi kot pisatelja, predvsem življenjepisov. Kako si se odločil za to? Katere knjige si izdal?

FK: Resnici na ljubo, me zanimajo zgodovinski dogodki, v katere so vedno vključeni ljudje, ki izstopajo ali pa imajo zanimivo življenje. Ker me posebno zanima latinskoameriška zgodovina, sem leta 1996 najprej napisal življenjepis katoliškega škofa Enriqueja Angelellija, ki ga je argentinska vojaška diktatura 1976. umorila v pokrajini La Rioja. Nekaj let pozneje so mi predlagali, da bi pisal o urugvajskemu duhovniku, prav tako ugrabljenem in umorjenem od vojaške diktature leta 1977. Bil je duhovnik-delavec, zaposlen kot ulični pometač v Buenos Airesu. 13. junija so ga ugrabili, ko je delal na cesti. Deset let za tem je argentinska vlada odločila, da bo ta dan, 13 junij, dan pometačev. In v letu 2015 mi je pa španska založba predlagala, da bi napisal življenjepis urugvajskega novinarja in pisatelja Eduarda Galeana (Odprte žile Latinske Amerike), ker so zvedeli, da sem tudi dopisnik urugvajske revije Brecha, ki jo je bil ustanovil sam Galeano.

Novinarja

Andrej, v časopisu ste izdali nekaj novic in poročil, intervjujev s slovenskimi pisatelji in gosti v Argentini ...

AO: Kadar imam možnost, me veseli širiti slovensko kulturo med tukajšnjo javnostjo. Pred kratkim je Argentino obiskal pisatelj Drago Jančar. Pogovarjal sem se z njim in objavil v dnevniku dolg intervju! Objavil sem tudi pogovor s Pedrom Opeko, ki je tudi Argentinec slovenskih staršev in že mnogo let kot misijonar opravlja pomembno delo v Madagaskarju. Pisal sem tudi o Viktorju Sulčiču, slovenskem arhitektu, ki je načrtoval in zgradil več pomembnih stavb v Buenos Airesu, med njimi svetovno znan stadion nogometnega kluba Boca Juniors. Zadnja leta pa sem z veseljem objavljal dejavnosti slovenskega veleposlaništva v Buenos Airesu, ki ga je do sredine tega leta zelo aktivno vodila Jadranka Šturm Kocjan.

Novinarja

Se družita s Slovenci v Buenos Airesu?

FK: Ne. Sicer sem se slovenščino učil v Domu škofa Gregorija Rožmana v mestu San Martin, a sem se v najstniških letih polagoma oddaljil. Starši pa so v mladih letih zahajali v Ljudski oder in Zarjo, in tudi v Podporno društvo na ulici Simbron – po imenu ulice smo tudi imenovali klub. Tam sta se leta 1958 spoznala in se leto pozneje tudi poročila.

AO: Kot otrok in najstnik sem redno obiskoval slovensko sobotno šolo v Buenos Airesu, osnovno šolo in srednješolski tečaj! Potem so se življenjske poti usmerile drugam. Ne zahajam redno v skupnost, toda od časa do časa se udeležim kakšnega kulturnega programa, na primer kakega koncerta. Vlada Kreslina v Buenos Airesu nikoli ne zamudim!

Ohranila sta jezik, čeprav nista veliko med rojaki. Kako vama je to uspelo? Imata priložnost, da se pogovarjata ali bereta v slovenščini?

FK: Osnovno šolo, slovensko, sem v omenjenemu domu Rožman obiskoval vsako soboto od osmih do poldne. Zdaj sem nekako oddaljen od skupnosti, starši so umrli in to me je še bolj oddaljilo. Ohranjam pa jezik z branjem slovenskih časopisov na medmrežju in kdaj pa kdaj s poslušanjem RTV Slovenija. Na vsak način mi je ostalo veliko število knjig, ki so jih moji dedje prinesli iz Slovenije in z branjem ohranjam jezik. Redno se pogovarjam s sorodniki v Ljubljani in Novi Gorici.

AO: Slovenščino sem se naučil prej kot španščino, v družini smo z očetom in mamo vedno govorili slovensko. Z mamo pa seveda še vedno: ima 95 let in otroci se z njo pogovarjamo slovensko. Seveda, moja dejavnost je v argentinski družbi, zato ne govorim vsak dan slovensko, a si kar pomagam z jezikom ... Od časa do časa preberem kakšno knjigo, seveda pa tudi sledim slovenskim medijem na spletu.

Sta Slovenijo obiskala?

FK: Ne, nikdar nisem potoval v Slovenijo, čeprav bi to sila rad storil. V srcu in spominu hranim zgodbe, ki mi jih je babica Tereza pripovedovala o zimah v Senožečah, anekdote s sosedi na vasi, vragolije in hudomušnosti moje mame in strica, ko sta bila otroka. Terezin oče, moj praded, je bil neka politična ali administrativna občinska avtoriteta v času Avstoogrske. Ime mu je bilo Janez Zetko.

AO:Dvakrat sem bil tam. Prvič je bilo seveda najbolj ganljivo. Kot sem povedal, je mama odšla iz Slovenije z vso svojo družino, z obema staršema, bratoma in sestrami. Oče pa sam in se nikoli ni vrnil. Nobeden od nas, sinov, ni obiskal Slovenije pred njegovo smrtjo. Ata je imel reden pismen stik s svojo družino, a je vedno dejal in obžaloval, da se bo ta stik končal z njegovo smrtjo. Nekaj let po njegovi smrti se mi je posrečilo potovati. Na Koroškem me je čakala vsa družina: prvi Maksijev sin se je »vračal« domov! Bratranec Jože Havle je organiziral srečanje bratrancev in sestričen. Rezervirali so restavracijo in neko nedeljo opoldan se je zbralo nad osemdeset ljudi za sprejem. Na tej slovesnosti se je prvič zbrala vsa družina! Prišli so iz vse Slovenije, Avstrije, Rima ... Takrat sta bila še živa teta in stric, atova sestra in brat. Imel sem triintrideset let in ju videl prvič v življenju ... Ne morem povedati, kaj je to pomenilo!

Novinarja

In kako naprej? Morda kakšni posebni načrti?

FK: Zaenkrat seveda nadaljevati s delom in pisanjem kot docent in kot novinar. Takoj ko so mi umrli starši, leta 2016, sem naletel na star arhiv pisem, dokumentov, knjig materine družine, s predmeti iz leta 1900, iz Mussolinijevih časov in izgnanstva. Veliko časa potrebujem, da bi vse to uredil, a brez dvoma se bo iz tega nekoč rodila knjiga o moji slovenski zgodovini in poreklu ter tudi o tistem tako slovenskem mestu, kot je Trst. Cela zgodovina dvajsetega stoletja, zgodba žensk in moških, ki so vse pustili za seboj in se odločili za novo življenje daleč od svojih korenin. In zgradili bogat kulturni most med dvema celinama v tako posebno krutem stoletju, kot je bilo dvajseto.

AO: Namen imam, da bi še razširjal slovensko kulturo v Argentini in se seveda tudi sam obogatil z njo. Januarja 2020 pa bom vnovič potoval v Slovenijo, tokrat z mlajšo hčerko, da bo tudi ona spoznala domovino svojih prednikov. S starejšo bo pa drugič priložnost, zagotovo!

Novinarja

Hvala obema! Veliko uspeha še naprej!

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek