Nancy Drganc – Slovenka v Chacu

Nancy Drganc – A member of the Slovenian in Chaco

Objavljeno dne/Published on: 27.11.2020
Avtor članka/Article Author: Nadia Molek, foto: osebni arhiv

Nancy Drganc je bila rojena v Las Breñasu, manjšem mestu v severozahodni pokrajini Čako, Argentina. Čeprav se je vedno zavedala slovenskega izvora, je šele po zaključku študija in specializacije v medicini našla čas za razvijanje svojega slovenstva. Danes dela kot zdravnica in zavzeto sodeluje v novejši Slovenski skupnosti v Čaku.

Nancy Drganc was born in Las Breñas, a small town in the Northwest of the Chaco Province, Argentina. Even though she had always been aware of her Slovenian roots, it was not until she finished her medical studies and specialization that she finally found the time to start exploring her Slovenian ancestry. Today, she is a medical doctor and an active member of the Slovenian community in Chaco.

Nancy, kdaj so prišli Slovenci v Čako?

Večina med leti 1924 in 1937. Vem tudi za primere drugih tokov. Nekateri so leta 1879 prispeli v Entre Rios in kasneje migrirali v Čako, drugi pa so prišli po drugi svetovni vojni in se sem preselili v sedemdesetih letih.

Zdi se mi zelo pomembno razložiti bralcem, kako je bilo v Čaku takrat ...

V dvajsetih letih Čako še ni bilo zelo razvito podeželje. Tu so živeli Indijanci, počasi pa so se začeli priseljevati  tudi Evropejci. Takrat se je Čako šele začel razvijati, specializiral se je na žetev sladkorja in bombaža, zato se je sem razširila tudi železnica. Ob njej oziroma na postajah so začele rasti hišice. Razvilo se je tudi manjše kmetijstvo. Toda dolgo ni bilo srednjih šol, samo osnovne, ceste so bile iz kamna ... težko je bilo.

Kaj je torej tvoje prednike pripeljalo v Las Breñas, Čako, težkim življenjskim razmeram navkljub?

Moj dedek, Anton Drganc, je prišel leta 1924, ker je bil tu njegov brat Stefan. Stefan in še drugi brat, Leopold, sta najprej odšla iz okolice Semiča v Beli krajini v Združene države Amerike. Ko pa so ZDA povabile Stefana na vojaško obveznost, se ta odloči, da bo pobegnil. Babica Luisa Kamenšek, ki si je želela poročiti se z dedkom, pa je prišla leta 1925, skupaj z dedkovim mlajšim bratom Luisom Drgancem. Vsi so bili iz iste vasi. V tem letu je iz ZDA prispel tudi Leopold Drganc, drugi brat.

Kako je Stefanu uspelo pobegniti?

Baje je zamenjal identiteto z Janezom Skalo, Slovencem, hospitaliziranim v nevropsihiatrični kliniki. Torej, v dokumentih je Stefan Drganc ostal v ZDA, Janez Skala pa prišel kot Američan v Argentino! Vstopil je preko Antofagaste, to je preko Pacifika, Čila in od tam krožil po različnih mestih, dokler se ni naselil v Las Breñas, 1500 kilometrov od Antofagaste.

Zakaj so se izselili iz Semiča?

Dedek je odšel iz ekonomskih razlogov, ki so prizadeli Slovenijo po prvi svetovni vojni. Želel si je napredovati. Mislim, da tudi njegovi bratje. Babica je odšla zaradi ljubezni. Pravzaprav je bila že namenjena v ZDA, kjer jo je čakala njena družina. A je na zadnjem hipu zamenjala vozovnico in šla v Argentino.

Sta lahko dobila službo v Čaku?

Ja. Dedek je na začetku delal kot kmet pri nemški družini. Ko je prispela babica, sta se skupaj preselila v Las Breñas, kjer sta tri leta živela pri rojaku Antonu Derganzu in upravljala gostilno ter prenočišče. Babica je kuhala. Ko sta uspela zbrati denar za nakup polja izven Las Breñasa, so se končno preselili v ruralno okolje. To je bilo okrog 1929.  Tam so se posvetili kmetijstvu in živinoreji. Bila sta uspešna in imela možnost nakupa dodatne zemlje. Imela sta sejalnice, škropilnice, plug za oranje njive, sulki za prevoz. Tudi krave, konje, piščance, prašiče. Gosi so vzgajali za perje za blazine in odeje. Gojili so koruzo in sončnice, grozdje, gojenja bombaža pa so se morali naučiti. Moj oče Cirilo je potem prevzel posek. Danes ima 88 let in še vedno živi tam, kjer je bil rojen.

V katerem jeziku so se pogovarjali vaši svojci?

Stari starši, teta, strici in moj oče so se med seboj pogovarjali po slovensko. Španščina je vstopila v družino, šele ko je starejša teta Stanislava začela osnovno šolo. V začetku 20. stoletja je bila Argentina kar stroga do tujih jezikov. Vzgojiteljice so imele težave pri učenju, pri komuniciranju s študenti, ker so bili večina otroci priseljencev. Posledično so zaprosili starše, naj opustijo materni jezik. Naši stari starši niso nehali govoriti slovensko, a so poslali Stanislavo v italijansko družino, da bi jo naučili španščino pred vstopom v šolo. Od takrat naprej se je v družini govorilo slovensko in špansko.

Ali se je bilo starim staršem preprosto naučiti španščino?

Za mojega dedka, ki je bil zelo družabna oseba in zelo hvaležen državi, ki mu je odprla vrata, je bilo preprosto, saj se je potrudil govoriti špansko. Babica pa se tujega jezika ni hotela naučiti. Nekako se ni uspela prilagoditi kulturi, okolju. Z vnuki je do smrti govorila slovensko. Skratka, ni bila zadovoljna z migracijo v Argentino. Želela si je, da bi se njeni otroci poročili samo s Slovenci. To ji je uspelo le pri najstarejši hčerki.

Vi govorite slovensko?

Ne, ker se jezik ni ohranjal skozi generacije. Kasneje sem hodila na tečaje slovenščine, nekaj časa v Buenos Airesu, nekaj časa z lektorico, ki je iz Buenos Airesa občasno prišla v Čako. Danes poznam nekaj besed in stavkov, ki sem jih slišala od babice, kot na primer “Nancy, koliko je ura?”, “kako si?”, “dobro”… “mačka, kaj delaš?”, “kaj boš jedla?”. Imeli smo tudi navado, da smo se pred spanjem pozdravili z “lahko noč”.

Se spomnite kakšne pesmice?

Ja, “Na planincah sončece sije, na planincah luštno je.” Babica nam jo je vedno z veseljem zapela, imela je čudoviti glas.

Kako so se Slovenci predstavili čakovski družbi?

V preteklosti kot Jugoslovani. Na priseljenski paradi leta 79 ali 80 sem na primer predstavila jugoslovansko skupnost, ampak nosila belokrajnsko nošo in prikazala belokranjske običaje.

Kaj se zgodi z Jugoslovansko identiteto po letu 1991?

Jugoslovanska identiteta se je ohranjala med enimi in izginila pri drugih. V mestu Saenz Peña še vedno obstaja Jugoslovansko društvo. Združuje v glavnem mešane zakone Slovencev ali potomcev, ki so poročili Srbe, Hrvate, Črnogorce, tudi Čehe in Slovake. Slovenski migracijski tok je bil namreč večinoma moški, posledično so fantje iskali partnerke izven etničnega kroga. Obstaja tudi “Slovensko društvo  las Breñas”, ki se je v sedemdesetih letih predstavljalo kot Jugoslovansko, leta 1995 se je preimenovalo v Skupnost jugoslovanskih držav in leta 2013 postalo Slovensko društvo. Organizacija, ki ji pripadam, torej Slovenska skupnost v Čaku, je bila ustanovljena leta 2009 kot slovenska.

Koliko vas je?

Danes nas je okrog 30.

Ali dobite kakšno podporo od Republike Slovenije za krepitev slovenske identitete, kot drugi Slovenski domovi v Argentini?

Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu nam je pomagal pri posebnih dejavnostih, kot so poučevanje jezika, obisk slovenske plesne skupine Slovenski duh, iz Slovenskega društva Triglav Rosario in za pridobitev pravnega statusa društva. Toda dejstvo, da nam pravno še ni uspelo oblikovati društva, nam močno omejuje naše sodelovanje pri razpisih za finančno podporo. Od leta 2009 pa prejemamo veliko podpore od Veleposlaništva Republike Slovenije v Argentini.

Kot zadnje, kaj se vi počutite, Slovenka, Argentinka, oboje?

Čeprav je mama Ukrajinka, sem se od otroštva vedno bolj zanimala za Slovenijo, zato sem v različnih obdobjih v življenju poskušala raziskati njeno zgodovino in kulturo. Kot Slovenka imam rada točnost in red. Tudi razdaljo pri odnosih, ki jo vzpostavljajo Slovenci, in spoštovanje, ki ga ima Slovenec do drugega. Vendar se počutim tudi Argentinka, ker tukaj živim. A ne odobravam argentinske iznajdljivosti, ki jo imenujemo “viveza criolla”, in oportunizma.

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek