Eli Hafner: umetnost kot pot za samozdravljenje

Eli Hafner: Art as a Journey to Self-Healing

Objavljeno dne/Published on: 10.08.2021
Avtor članka/Article Author: Nadia Molek, foto: osebni arhiv E.H.

Eli Hafner, hči Slovenskih beguncev, ki so se po drugi svetovni vojni preselili v Argentino, je umetnica, rojena v Tunuyanu, Mendoza. Njena zgodba prikaže, kako umetnost postane pot za predelavo težkih življenjskih dogodkov, a je tudi most z deželo priljubljenih prednikov.

Eli Hafner is the daughter of Slovene refugees who fled to Argentina in the aftermath of World War II. An artist born in Tunuyán, Mendoza, her story is proof that art can be used not just as a way of coping with difficult life experiences, but also as a bridge leading to the land of beloved ancestors.

Eli, kakšna je izseljenska zgodba vaših staršev?

Moja starša sta bila Slovenca, ki sta prispela v Argentino po drugi svetovni vojni. Moj oče, etko Hafner Volk, je bil z Jesenic, mama Marija Sajovic Sunker pa iz vasice blizu Kranja. Preden sta prečkala ocean, sta čakala v begunskem taborišču v Avstriji, kjer sta se tudi poročila. Med leti 1947 - 48, ne vem točno kdaj, sta potovala do Pariza, kjer sta se vkrcala na ladjo za Buenos Aires.

Ali sta se v Argentini takoj naselila v Mendozi, kjer ste bili rojeni in kjer danes živite?

V bistvu, ne. Njuni začetki v Argentini so bili v Misionesu, to je dežela na severu Argentine, kjer je moj oče, strokovnjak za mehaniko, našel priložnost za delo na svojem področju. Ko je v hotelu za priseljence videl razpis za delovna mesta v tovarni, ki je proizvajala tungovo olje, se je takoj prijavil. Nekaj časa sta torej živela tam. A ko je moja mama zanosila, pa se je v misijonski vlažni vročini slabo počutila ...

V Misionesu so temperaturne spremembe zelo velike. Posledično je oče začel iskati novo službo drugje in zaradi tega je pisal gospodu Kralju, znancu iz Mendoze, kamor ga je povabil, ker so bile tam možnosti za delo. Oče je na začetku delal v parku blizu živalskega vrta, kjer je srečal tudi druge slovenske priseljence, pozneje pa je v podjetju Agua y Energia sestavljal motorje. Potem sta se preselila v Tunuyan, kjer sem bila rojena. Toda danes živim v prestolnici, v Mendozi.

A so v Tunuyanu živeli tudi drugi Slovenci?

Ja, nekaj jih je bilo. Dve družini, Čeponovi in Sturenovi. Z njimi smo se pogosto družili. In prek njih smo navezali stik tudi s preostalim sorodstvom in drugimi Slovenci, ki so tudi prišli po drugi svetovni vojni in ostali v prestolnici. Kadar smo se v Mendozi udeležili kakšne zabave ali maše, smo jih obiskali, on ipa so se ob kaki drugi priložnosti oglasili pri nas. To prijateljevanje nadaljujemo še danes.

Odkar sem slišala za vas, to je bilo v letu 2009, ko sem bila na raziskovalnem terenu v Mendozi, me zanima, kako se je rodila vaša ljubezen do umetnosti?

Prevzela sem jo od očeta. Tudi on je slikal, samostojno se je naučil. Zame je bil izjemen umetnik, čudovito je slikal, z lopatico in s čopičem. Rad je upodabljal pokrajine. S sestro sva od njega pridobili navdih za umetnost in sva tudi samouki. Zanimivo je, da sem pred kratkim izvedela, da je tudi moja prababica po očetovi strani slikala. Sorodnik mi je povedal, da se je prababica pisala Roterturen, torej je pripadala avstrijskemu plemstvu. A po poroki z Volkom, gospodom, ki ni pripadal plemstvu, so ji odvzeli pravico dedovanja. Ko sem bila prvič v Sloveniji, mi je očetov bratranec rekel, da je oče pred odhodom iz Slovenije izdeloval reklamne panele za filme.

Kako zanimivo!

Ja, na žalost tega nisem vedela v času njegovega življenja.

Eli Hafner

Bled. Tehnika: olje. Leto: 2005. Avtor: Eli Hafner.

Glede na to, kar sem videla na vaših slikah, radi slikate "slovenske" motive, pokrajine ...

Veliko tega, kar slikam, izvira iz ljubezni do Slovenije, ki so mi jo posredovali starši. Ne glede na to, da živimo v Argentini, je bila Slovenija med nami vedno prisotna. Mama in oče sta nas naučila ljubiti Slovenijo, njeno tradicijo, to je del naše zgodovine. Moj oče jo je imel nadvse rad. Rad je imel tudi Argentino in bil hvaležen za vse, kar je tukaj dobil, za delo in priložnosti. Se je pa vedno spominjal svojega rojstnega kraja. Všeč mu je bila slovenska glasba, hrana, gradovi ... Slovenija je živela tudi na njegovih slikah. Obstaja portret, ki mi ga je oče naredil, ko sem imela sedem let. Slikal me je pred blejskim gradom. Po naključju sta bili tam tudi moji dve prvi razstavi. Zame je to bilo navdušujoče. Kot da bi oče že pri mojih sedmih letih napisal mojo zgodbo.

Eli Hafner

Slika Eli Hafner kot otroka pred blejskim gradom. Tehnika: olje. Leto: 1958. Avtor: Cvetko Hafner Volk. Vir: osebni arhiv Eli Hafner

Ali je bila vaša vzgoja strogo slovenska, mislim, na način, kakor so ponavadi drugi slovenski begunci vzgojili svoje otroke v argentinskem duhu?

Le po eni strani, saj nisem hodila v slovensko šolo ali bila del kakšnega slovenskega doma, ker tega v Tunuzanu nismo imeli. Jezika sem se ga naučila od staršev, od njih pa sem prevzela tudi navade. A počasi so se tudi oni navadili na argentinske običaje. Mama je, na primer, v naš jedilnik vključila tudi argentinske recepte.

Eli Hafner

Eli Hafner je leta 2020 začela slikati argentinsko pokrajino. Tehnika: olje. Vir: osebni arhiv Eli Hafner

Kdaj ste se lotili slikanja?

Ko sem izgubila prvega sina. Takrat se mi je približal oče, ki je opazil, kako žalostna sem, pripeljal mi je slikarsko platno in čopiče, in me vprašal, če bi slikala. Moja prva slika je bila Ivanka, gospa, ki je na glavi nosila avbo. Le-to sem slikala z iglo. Takrat je nastala tudi moja osebna tehnika slikanja, to je slikanje igla. Obraze slikam s čopičem, oblačila pa z iglo. K sreči sem potem imela še dva otroka in vsak prosti trenutek sem slikala. Všeč mi je to, kar počnem, psihično mi zelo pomaga, je del mojega življenja. Do danes sem imela že 82 razstav v Argentini, enajst v Sloveniji in celo v Avstriji. Moje delo je bilo vedno dobro sprejeto. Veliko tega, kar sem, sem dolžna očetu in sem mu večno hvaležna.

Eli Hafner

Ali je slikanje z iglo kakšna slovenska tehnika?

Mislim, da je. V knjigi Karla Natka “Slovenija” piše, da se slovenske kulturne korenine lahko zasledijo vse do vznožja gore Olševa, kjer so odkrili prvo šivalno iglo. Ko sem prebrala ta podatek, sem si rekla, da je moja umetniška zgodovina povezana s to zgodbo.

Eli Hafner

Brezjanska devica Marija Pomagaj. Tehnika: Olje na lesu. Leto: 2019. Avtor: Eli Hafner

Nekatere slike imajo tudi religiozne motive, kajne? Spominjam se podobe Brezjanske Device Marije Pomagaj, ki ste jo delili v Facebook skupini Slovencev in potomcev Slovencev.

Tako je, na splošno me religiozne podobe privlačijo. Brezjansko Marijo sem že večkrat naslika, tudi po naročilu. To je namreč devica, ki je spremljala številne slovenske izseljence na poti v begunstvo. Tudi moj oče je s seboj prinesel njeno sliko. Poleg te sem slikala še druge device, predvsem lokalno Virgen de la Carrodilla, devico mendoških vinogradov. Na svoji umetniški poti sem se pogosto lotevala te device in njene cerkve, ki je ena izmed turističnih in zgodovinskih znamenitosti naše province. V tej cerkvi imam razstavljenih nekaj slik, obnovila pa sem tudi del fresk. Na Kalvariju, kjer se duhovnik oblači, sem z iglo naslikala Carrodillsko devico. Po drugi strani sem v nekem obdobju celo slikala na marmorju, lesu, platnu ob cerkvi in prodajala svoje slike devic turistom. Prodala sem tudi slike Jezusa. Izkušnje z religioznimi motivi sem imela tudi v Sloveniji. V Lescah, na primer, so me povabili k poslikavi dveh kanoniziranih slovenskih svetnikov, Barage in Volka. Cerkvi blizu Kranja, kamor je hodila moja mama, ko je bila mlada, pa sem darovala Mojzesa, naslikanega z iglo. Slikam tudi druge motive, bolj lokalne, rada imam pokrajine severa Slovenije. Imam serijo iz časa svojega otroštva. Po naročilu sem slikala tudi portrete.

Nazadnje, Eli,se čutite Slovenka, Argentinka ali oboje?

(z nasmehom) Čutim se bolj Slovenka kot Argentinka. Želim si, da bi bila pokopana v Sloveniji. Čutim, da je Slovenija pomemben del moje vzgoje in občutkov. Čutim, da je to moja zemlja.

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek