SLOVENCI NA ČEŠKEM

Slovenians in the Czech Republic

Objavljeno dne/Published on: 01.02.2021
Avtor članka/Article Author: Peter Kuhar; foto osebni arhiv, arhiv društva

Slovensko društveno življenje Nastanek društvenega življenja na Češkem je precej nov pojav. Slovenci se doslej niso organirali na način, kot ga poznamo drugod po svetu. Prvo društvo je nastalo leta 2002 v Brnu, na Moravskem, v drugem največjem mestu Češke republike. Imenuje se Češko-slovensko društvo, ustanovili pa so ga Čehi in ga tudi vodijo. Člani so seveda oboji, Slovenci in Čehi, nekaj članov pa imajo celo v Sloveniji. Drugo, mlajše društvo, deluje v osrednjem delu Češke republike. Imenuje se Slovensko društvo Jožeta Plečnika. Po statutu se lahko vanj včlani vsak, ne glede na narodnost ali državljanstvo, ki želi sodelovati pri uresničevanju društvenih ciljev. »Društvo je namenjeno predvsem podpori in promoviranju slovenske umetnosti in kulture ter njenih protagonistov v Češki republiki ter podpori vseh, ki se zanimajo za slovensko umetnost in kulturo v češkem okolju in zunaj meja. Društvo je odprto medsebojnemu sodelovanju in vključevanju vseh, ki jih dejavnost društva zanima,« piše na straneh Plečnikovega društva.

Slovenian community life in the Czech Republic The emergance of community life in the Czech Republic is a fairly new phenomenon. Never before have Slovenians living in the Czech Republic organized their activities in a way it is done elsewhere in the world. The first Slovenian association was established in 2002 in the Moravian Brno, which happens to be the second largest Czech city. It is called the Czech-Slovenian Society, and it is both established and managed by the Czech. Members include people of Slovenian and Czech nationalities and they even have some members back in Slovenia. The second, younger association, called the Jože Plečnik Slovenian Association, is found at the very heart of the Czech Republic. According to their statute, anyone who wishes to contribute and bring the association’s goals to life is free to join the association, regardless of their nationality or citizenship. As is written on the association’s website, “The main purpose of the association is to promote Slovenian art, culture and those involved in the Czech Republic. Additionally, the association wishes to provide support to those interested in Slovenian art and culture, no matter where they come from. The association is open to cooperation with and the inclusion of each and every individual who is shows interest in the association’s activities.”

Slovensko društvo Jožeta Plečnika je leta 2013 nastalo v Pragi, kamor usmerja največ svoje dejavnosti, tudi zaradi članstva; sedež pa ima v bližnjem mestu Beroun. Praktična rešitev, ker sta tam, v Berounu, doma dva iz skupine ustanoviteljev društva. Še pomembnejša povezava Berouna s Slovenijo in Slovenci pa je, da je v tem mestu živel in je v družinski grobnici pokopan Václav Talich¸ eden največjih čeških dirigentov 20. stoletja.

slov na češkem

V Ljubljani je živel v letih od 1908 do 1912, tam je začel dirigentsko kariero in se tudi poročil z Ljubljančanko, v Pragi izšolano pianistko Vido Prelesnik. Talich velja za prvega dirigenta in celo za ustanovitelja Slovenske filharmonije, orkestra, ki je nastal pod okriljem Glasbene matice Ljubljana. Orkester je pod tem imenom deloval samo tista štiri leta, prvič po več kot tristoletni (od 1701) zgodovini glasbene tradicije pri nas. Sedanji filharmonični orkester je prevzel to ime znova šele leta 1947.

Ali na Češkem živi veliko Slovencev?

Seveda. Vedno več nas je. A nas še nihče ni preštel. Pravijo, da nas je vsaj v Pragi nekaj sto. Nekateri so po vsej državi našli dobre službe ali druge poslovne priložnosti z lastnimi podjetji, drugi vsaj krajši čas pridejo študirat na zelo dobre češke univerze, nekatere pa je semkaj pripeljala žena ali mož. Večinoma imajo Slovenci, ki so dlje časa tukaj, tudi družine.

S kakšno dejavnostjo in prireditvami pa se obe slovenski društvi predstavljata češki javnosti?

Letos nas je epidemija covid-19 skoraj popolnoma zaustavila.

V letih, kar društvi obstajata, se je vendarle nabralo kar nekaj dogodkov, pa tudi več zamenjav. Izvršnemu odboru Slovenskega društva Jožeta Plečnika zdaj predseduje Iztok Toplak, prva leta po ustanovitvi pa ga je vodil Peter Kuhar. Že prvi niz prireditev – Dnevi slovenske kulture v Pragi – je bil zelo uspešen (2013). Lahko rečemo, da je nastanek Plečnikovega društva spodbudila prav ta prireditev. Pripravila jo je Helena Poche, ki je že nekaj let učiteljica slovenskega dopolnilnega pouka v Pragi.

Od tedaj ne mine leto, da Plečnikovo društvo ne bi česa pripravilo. Izpostavil bi recimo fotografsko razstavo v Pragi o delih arhitekta Plečnika v Sloveniji. S finančno podporo Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu redno sodeluje tudi pri slovenskem delu Mednarodnega festivala Evropski pesniki v živo. Festival prireja češko avtorsko društvo Stranou/Ob robu. Omenjeno društvo in festival vodita kar dva člana izvršnega odbora Plečnikovega društva, slovenski delež pa ima vedno pomembno mesto (to sta zakonca Lenka Kuhar Daňhelová, pesnica in prevajalka, ter Peter Kuhar, novinar, prevajalec in publicist). Med avtorji iz dvanajstih držav je od leta 2008 gostovalo kar petdeset slovenskih umetnikov.

slov na češkem   slov na češkem

Prireditev smo v zelo skrajšani obliki izpeljali tudi oktobra letos. Dva večera smo pač posneli. Zaradi vladnih omejitev na Češkem in v drugih državah, tudi pri prehodu meje, so predsem tujci ostali doma, so nam pa poslali video posnetke svojih besedil. Iz Slovenije smo lahko s posnetki vključili Nino Medved, Iva Stropnika in Zorana Pevca, v Pragi pa živita dva slovenska ustvarjalca, igralka in avtorica gledaliških besedil Nataša Burger ter pesnik in glasbenik Andraž Polič. Otvoritveni večer je bil v Pragi v sloviti Knjižnici Václava Havla, naslednji dan pa v Mestni knjižnici Beroun. Oba večera sta - zaradi epidemije pač - minila brez občinstva. Oba posnetka sta na ogled na spletnih straneh omenjenih knjižnic, na Youtube, na spletnih straneh Plečnikovega društva in društva Stranou. Udeležence je v Pragi nagovorila tudi mag. Tanja Strniša, slovenska veleposlnica v Pragi, poudarila pa je predvsem pomen kulture v kriznih časih in nasploh. Festival – in tudi druge društvene prireditve – se že več let odvijajo pod patronatom veleposlaništva.

slov na češkem

Češko-slovensko društvo iz Brna se lahko pohvali s številnimi obiski v Sloveniji ter z gostovanji iz Slovenije, skrbeli pa so celo za študentsko izmenjavo. Tako je na društvenih straneh zapisal dr. Jiří Matyášek, eden najzaslužnejših za ustavnovitev društva v Brnu ter od leta 2002 do leta 2015 tudi njegov prvi predsednik. Od takrat društvu predseduje mgr. Alena Šamonilová, ki je slovenščino študirala na filozofski fakuteti v Brnu in delo zelo prizadevno nadaljuje. Naj omenim vsaj en dosežek: nedavno je po Sloveniji uspešno gostovala njena dokumentarna fotografska razstava o Janu Palachu, študentu, ki se je januarja 1969 zažgal na glavnem trgu v Pragi v protest proti sovjetski okupaciji avgusta 1968 in zaduštvi poskusov demokratizacije takratnega režima na Češkoslovaškem. Prek društva je v Brno prišlo več zborov in drugih skupin, ki so nato nadaljevali pot v Prago, kjer je vsaj deloma sodelovalo tudi Slovensko društvo Jožeta Plečnika, npr. na več zborovskih nastopih v znameniti Plečnikovi cerkvi na praških Vinohradih. Sodelovanje se lepo prepleta. Tako je bilo tudi z razstavo o profesorju Mihajlu Rostoharju, ki jo je na pobudo Plečnikovega društva pripravil Mestni muzej Krško. Razstava je bila najprej na filozofski fakulteti v Pragi in nato še na filozofski fakulteti v Brnu, na ustanovah, kjer je profesor Rostohar deloval več desetletij.

Poudariti velja tudi obratno povezavo in sodelovanje obeh naših društev z društvi iz Slovenije. Naj izpostavim kulturno društvo Slovensko-češka liga iz Maribora. Eva Dvořáková in Marjan Pungartnik sta zaslužna, da v Mariboru že več kot dvajset let to društvo spet obstaja. Istoimenska predhodnica je obstajala še med obema vojnama, saj je v Mariboru in okolici živelo veliko Čehov, mnogi Slovenci pa so študirali v Pragi. Eva Dvořáková, doma iz Prage, živi že od leta 1980 v Mariboru in je tam poučevala na srednjih šolah, ter njen soprog, pesnik Marjan Pungartnik, sta pripravila že več razstav in dogodkov. V Prago sta s sodelovanjem Plečnikovega društva prinesla razstavo z naslovom Češki arhitekti Mariboru z ljubeznijo. V Pokrajinskem arhivu Maribor pa je bila razstava o arhitektu Janu Veyrichu; hkrati je izšla tudi slovenska monografija o njem. Vejrych je na prelomu prejšnjega stoletja na Češkem ustvaril veliko imenitnih stavb, vil, šol, mestnih hiš in hotelov, v Mariboru pa stoji po njegovih načrih zgrajen Narodni dom – na spominski plošči sicer piše, da je delo češkega arhitekta, začuda pa je njegovo ime iz neznanih razlogov še vedno izpuščeno.

Prav veliko nas na Češkem res ni, smo pa dovolj vidni

Najpogostejši odziv, ko rečem, od kod prihajam, je presenečeno vprašanje: »Zakaj pa ravno tam? Ali na Češkem živi veliko Slovencev?«

Najkrajši odgovor: »Prav veliko nas res ni, sploh ne v primeri z drugimi tujci, praviloma pa Slovenci zasedajo pomembna mesta v gospodarstvu in kulturi.«

Nekateri so zaposleni v čeških podjetjih ali predstavništvih slovenskih ali tujih podjetij, nekaj jih predava na univerzah, več jih deluje v kreativnih poklicih kot so gledališče, film, televizja in podobno. Tisti Slovenci, ki imajo družino, lahko npr. v Pragi svoje otroke vpišejo tudi v dopolnilno šolo slovenskega jezika, ki deluje enkrat tedensko; želeti bi bilo, da bi jo obiskovalo še več malčkov. Možnosti za šolanje so zelo pestre: bodisi da mladi obiskujejo češke državne ali zasebne šole ali pa po položaju enakopavne zasebne šole z angleškim, nemškim, francoskim ali italijanskim učnim jezikom. Opazil sem, da so Slovenci zelo dobro integrirani, zlasti mladi, ki so na Češkem odrasli ali so tukaj rojeni in šolani, ti so kar lepo »počeščeni«, četudi govorijo jezik svojih staršev. Enako velja tudi za druge narodnostne skupine iz nekdanje skupne države. Nič drugače kot drugod po svetu.

Na Češkem živi samo pol milijona tujcev

Češka šteje deset milijonov prebivalcev z zelo majhnim odstotkom tujcev. Postala je sodobna, hitro rastoča država, ki potrebuje veliko delovne sile (brezposelnost je nižja od treh odstotkov). Najštevilnejši priseljenci so Američani, Rusi, Vietnamci, Kitajci, Slovaki, Poljaki, Ukrajinci, Belorusi ... Vsaka od teh nacionalnih skupin šteje po nekaj deset tisoč pripadnikov. Vlada je tako za nekatere številčnejše priseljene narodnostne skupnosti uvedla status manjšine ter poseben vladni svet.

Mnogi tujci so se namreč na Češko priselili zaradi dela in drugih prednosti, ki jih Češka nedvomno ima. Skratka, to niso t.i. »pripadniki avtohtone manjšine« (kakor so češki Romi) niti to niso migranti v aktualnem pomenu, pač pa so, ne glede na motiv, klasični priseljenci. Današnjih migrantov vlada Češke republike še vedno ne želi sprejemati.

Zadnji velik migratski val je prišel na Češko v devetdesetih letih iz nekdanje Jugoslavije, v času vojne. Hrvatov, Srbov, Bošnjakov je nekaj tisoč, tako da imajo celo uradno priznan status manjšine, kar prinaša nekaj pravic in drugih prednosti, npr. materialne podpore za ohranjanje nacionalne samobitnosti, financiranje društvenega življenja, projektov itd. Slovencev je najbrž premalo, čeprav ni določeno število ali cenzus, kdaj je možno kandidirati za status manjšine, da bi ravno tako lahko imeli predstavnika v vladnem svetu za narodnostne manjšine. Pravzaprav kaj takega nihče ni niti poskusil.

Češka republika priznava trinajst manjšin. Ta status je zelo težko dobiti. Šele pred kratkim je uradno priznanje manjšinjskega statusa uspelo dobiti zelo številni vietnamski skupnosti, čeprav je v državi prisotna več kot štirideset let, uradno šteje več kot 65.000 oseb, neuradno pa naj bi Vietnamcev bilo dvakrat več.

Zgodovinske vezi med Slovenci in Čehi segajo več stoletij v preteklost

Slovenci so na Češkem prisotni že nekaj stoletij. Težko bi našli dva naroda, ki sta zgodovinsko in kulturno tako tesno povezana. Ja? Seveda. Le da smo na to pozabili ali pa nam ni več pomembno. Ne Slovencem ne Čehom. V času Avstro-ogrske monarhije so bile migracije pogost pojav, potem pa so začele usihati. Velika vrzel je nastala po drugi svetovni vojni. Kajti obe državi, v katerih smo živeli v drugi polovici 20. stoletja, sta povezave načrtno izrivali iz spomina.

In katere osebnosti najbolj izstopajo?

Privoščimo si zelo hiter sprehod skozi nekaj stoletij. A niti ta prikaz ne bo kratek, čeprav bo marsikdo ostal neomenjen.

Začnimo s kraljico. Celo neka zelo pomembna in razgledana češka kraljica v prvi polovici 15. stoletja je izvirala iz Slovenije. To je bila Barbara Celjska, hči Hermana II. Celjskega. Druga velika osebnost je renesančni skladatelj in menih Jakob Petelin Gallus (16. stol.). Slovenca sta bila (v 18. stol.) kar dva rektorja Karlove univerze, ene najstarejših in najboljših univerz v Evropi, oba v svojem času ugledna znanstvenika: Gašper Rojko in Anton Mihelič. Pisec prvega slovenskega gledališkega dela, Županove Micke (1789), je Anton T. Linhart, rojen v Radovljici, po očetu (in priimku) češkega porekla. Prvo slovensko opero (pravzarav opereto), Gorenjski slavček, je napisal češki skladatelj Anton (Antonín) Foerster (premiera 1872, libreto pesnica Luiza Pesjak). V Prešernovem času so bili stiki sploh pogosti. Znano je srečanje največjega češkega pesnika Karla H. Macha in Prešerna v Ljubljani.

slov na češkem

Za Čehe so se Slovenci, razdelejeni v dve deželi, Štajersko in Kranjsko, sploh zdeli nekaj nenavadnega. Eno od stičišč je bil tudi dunajski parlament, kjer so slovanski politiki skušali za slovanske narode doseči kar največjo avtonomijo v okviru monarhije. Po češkem preporodnem gibanju se je v 19. stoletju zgledoval slovenski preporod, torej oblikovanje slovenske kulturne in narodne zavesti. Ko so v Pragi konec 19. stol. gradili Narodno gledališče, so v Ljubljani v istem času gradili Deželno gledališče, današnjo Opero. Načrt zanjo je pripravil češki arhitekt Jan Vladimír Hráský. Hráský je med letoma 1884 in 1897 delal v Ljubljani in v tem času bil deželni stavbni inženir.

Po njegovih načrtih je zgrajenih več stavb, recimo Kranjski deželni dvorec, v katerem je danes sedež Univerze v Ljubljani, v Kranju je zasnoval vodovodni stolp, v Celju pa Narodni dom, kjer danes domuje Občina Celje ...

Narodni dom v Mariboru je zgradil češki arhitekt Jan B. Vejrych. Arhitekt Jože Plečnik je v Pragi po prvi svetovni vojni zasnoval obnovo praškega gradu (predsedniško palačo Hradčany) ter cerkev, ki velja za eno najpomembnejših modernih sakralnih zgradb na Češkem.

Utemeljitelj sodobne češke eksperimentalne psihologije med obema vojnama, predavatelj na univerzah v Pragi in Brnu, je Mihajlo Rostohar, rojen v okolici Krškega, v mladosti Cankarjev sodobnik in kasneje njegov kritičen zgled, kar zadeva slovensko nacionalno vprašanje v Cankarjevem spisu Slovenci in Jugoslovani.

Več kot osemdeset glasbenikov z ozemlja današnje Češke je v desetletjih pred prvo vojno delovalo pri nas, vse od Maribora do Trsta. Najslavnejši je nemara skladatelj Gustav Mahler, ki je v Ljubljani bival v sezoni 1881-1882.

Na naši »časovnici« smo znova pri Václavu Talichu. Povejmo še kaj več o njem. Na povabilo Glasbene matice Ljubljana je v letih 1908 -1912 v Ljubljani deloval kot prvi dirigent Slovenske filharmonije s tem imenom ter umetniški direktor tedanje ljubljanske Opere (takrat se je imenovala Deželno gledališče).

slov na češkem   slov na češkem

Med obema vojnama je ne samo v Ljubljani in Mariboru živelo veliko gospodarstvenikov, športnikov in kulturnikov češkega rodu. Spomnimo se vsaj inženirja Stanka Bloudka, očeta planiške velikanke in konstruktorja letal. V Ljubljani je še med vojnama delovala celo češka šola, ki jo je obiskoval tudi prvak slovenskega gledališča in filma – Jurij Souček. Češka šola je bila tudi v Mariboru. Veliko slovenske književnosti je prevedene v češki jezik, in obratno, največ je objavljene v literarnih revijih, pri založbah pa izhajajo posamezna dela ali antologije. Zadnja, dvojezična antologija najnovejše slovenske poezije je izšla leta 2013 v Pragi in predstavlja petdeset pesnikov, ki so izšli v knjižnih izdajah med leti 2000 in 2012 (S petdesetimi glasovi govorim/ Padesáti hlasy hovořím).

Največ prevodov v češčino ima še vedno Ivan Cankar, več kot dvajset naslovov. Zdaj najbolj prevajan avtor je Drago Jančar, a Cankarja še ne dosega. Z Jančarjem vstopamo že v čase po drugi vojni. Največ zaslug za prevajanje slovenske književnostiv češčino ima František Benhart; prevedel je več kot sedemdeset del. Češki režiser František Čáp je v Slovenijo emigriral in pri nas posnel enajst filmov – največ uspeha je požela Vesna, celovečerni slovenski film. Ne nazadnje – dva znamenita televizijca, Jože Hudeček in Jaroslav Skrušný sta imela češke prednike. In še dolgo bi lahko naštevali in iskali zglede bogatih stikov in pomembnih osebnosti s češke ali slovenske strani.

Zakaj so se ti bogati stiki skoraj porazgubili?

Pravzaprav se stiki niti niso porazgubiili, dandanes pač pa imajo druge oblike in cilje, kot je bilo nekoč v preteklosti. V Prago in na druge univerze spet prihaja veliko mladih študirat, in sicer zvečine prek sistema študentski izmenjav Erasmus. Skratka, prej so prihajali študirat na Karlovo univerzo v Prago namesto na Dunaj ali v Gradec, ker so Prago videli kot bogato in razvito slovansko prestolnico. Lahko so izbirali med dvema jezikoma, v katerih je potekal študij, med nemščino ali češčino, ki sta na Češkem še med obema vojnama živela vzporedno, v nekem sožitju. Tukaj je predavalo več profesorjev slovenskega rodu – že omenjeni Mihajlo Rostohar (ki je iz Prage odšel v Brno), Jože Plečnik ali slavist Matija Murko, eden najzaslužnejših osebnosti, da je na Karlovi univerzi bilo že pred sto leti mogoče študirati slovenščino. Stiki so se po letu 1948 za dolgo let skoraj popolnoma pretrgali, ker je Češkoslovaška postala zvest sovjetski zaveznik, Jugoslavija pa je izbrala nekoliko drugačno pot in je za stalinistični vzhodni blok bila obravnavana kot izdajalska, »revizionistična«, sovražna država. Ko so se politična sovraštva le nekoliko unesla, so se stiki, kulturni in gospodarski, polagoma začeli obnavljati. Po osamosvojitvi Slovenije je češki kapital prodrl tudi k nam. Prva večja zgodba je bila papirnica Krško, nato Radenska, tačas pa lahko beremo o nakupu nekaterih slovenskih medijev in tovornega prometa slovenskih železnic ... Zgodba o češko-slovenskih stikih in povezavah še zdaleč ni končana.

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek