ADRIANA OMAHNA: KJE SEM DOMA?

ADRIANA OMAHNA: WHERE IS MY HOME?

Objavljeno dne/Published on: 28.01.2020
Avtor članka/Article Author: Edita Žugelj Foto: E. Ž. in osebni arhiv umetnice

Življenje in delo uveljavljene argentinsko-slovenske vizualne umetnice in likovne pedagoginje Marie Adriane Omahna zaznamujejo nenehno raziskovanje lastne identitete in usode prednikov beguncev ter obeh domovin. Teme njenega umetniškega ustvarjanja pa so povezane tudi z ljubeznijo do narave in planeta ter Adrianinimi prizadevanji, da bi jo čim bolj neokrnjeno ohranili za zanamce.

The life and work of established Argentine Slovenian visual artist and fine arts teacher Maria Adriana Omahna have been marked by an incessant exploration of her own identity, the fate of her refugee ancestors and the fate of both her homelands. Her artistic endeavours often intertwine with her love for nature and the planet, which she wishes to preserve as pristine as possible for the generations to come.

Kako Janika postane Adriana

Adriana Omahna je bila rojena leta 1962 v mestu Berazategui, enem od 24 območij province Buenos Aires. Doma so jo klicali Janika, kakor sta jo starša želela poimenovati ob rojstvu, vendar to takrat v Argentini ni bilo mogoče. Zato je oče izbral prvo s seznama predlaganih argentinskih imen, ki je potem prevladalo v njenih zrelih letih - Adriana. Ime Maria so ji dali po mami Manici. Umetnica živi z argentinskim kiparjem Armandom Ramaglio, s katerim si deli tudi atelje v Buenos Airesu. Ima še brata Miho ter dve nečakinji. Bratova družina živi na obrobju argentinske prestolnice.

Adrianina starša sta bila rojena v Sloveniji - mama v družini Cvetko v Rovtah pri Žireh, oče Miha pa v vasici Petelinjek blizu Blagovice. Spoznala sta se v Argentini, kamor sta kot begunca prispela po koncu II. svetovne vojne in kjer je že živel očetov starejši brat. Adriana je o medvojni in povojni kalvariji obeh družin nekaj izvedela od mame, oče ni nikoli želel pripovedovati o tem. Kot je slišala, je bil najprej v italijanskem zaporu, potem pa so ga odpeljali še Nemci. Med drugim je bil zaprt v Begunjah in delovnem taborišču Ljubelj, katerega interniranci so gradili tamkajšnji predor. Materina družina je v Argentino prispela leta 1948 (pred tem so bili tri leta v begunskem taborišču v Padovi), Adrianin oče pa dve leti kasneje iz Avstrije.

Adriana   Adriana   Adriana

Odprtost v drugačne svetove

V Argentini, katere jezika na začetku niso govorili, so povojni slovenski begunci dobili delo, družili so se in si pomagali. Slovenskih domov takrat še ni bilo, zgradili so jih pozneje, ko je družina Omahna že prebivala v Berazateguiju. Tam je živelo zelo malo Slovencev, ki pa so kljub temu kupili zemljišče in na njem zgradili slovenski dom. V njem so preživljali proste urice, organizirali so sobotne šole slovenščine in drugih predmetov za otroke. Na srednješolski tečaj pa se je Adriana kot najstnica vsako soboto uro in pol vozila v Slovensko hišo na ulici Ramón Falcón v Buenos Airesu. Kot pripoveduje, so tudi doma vedno govorili slovensko. Ko je šla v prvi razred osnovne šole, ni znala nič špansko, pa se je potem jezika nove domovine hitro naučila.

Mama je tudi poskrbela, da je v domači kuhinji običajno dišalo po slovenskih jedeh; umetnica se še danes spominja golaža, potice, zavitkov, žgancev … Z nasmeškom pove, da so si ajdove žgance lahko privoščili šele dosti pozneje, ko je kdo od prijateljev ali znancev iz Slovenije prinesel ajdovo moko. V mladosti se je v takrat precej izolirani slovenski skupnosti pogosto počutila premalo svobodno, zdelo se ji je prav, da pokuka čez »planke«, se odpre še drugim svetovom, spozna drugačen način življenja v argentinski družbi. Ker jo je od najstniških let zanimalo slikarstvo, je šla po srednji šoli na likovno akademijo, potem pa še na univerzo. Po starem sistemu študija je trajalo približno 11 let, da je postala slikarka in profesorica. Kot likovna pedagoginja je potem delala 35 let, na lastno željo je učila v državnih šolah v najrevnejših predelih Buenos Airesa. Da je zaslužila vsaj približno spodobno plačo, je poučevala še na različnih tečajih. Ko se je marca 2019 upokojila, so se ji odprle tudi možnosti za pogostejše obiske domovine svojih prednikov. Tako se je lani s pomočjo Združenja Slovenska izseljenska matica udeležila slikarske kolonije Izlake-Zagorje, najstarejše v srednji Evropi.

Adriana   Adriana   Adriana

Identiteta in ljubezen do narave

Adriana je bila sicer prvič v Sloveniji leta 1994. Z bratranci je odpotovala v Nemčijo, potem pa so se za teden dni ustavili še v Sloveniji. Pravi, da se je tu počutila kot doma. Bilo je zelo čustveno, vsi so jokali, še posebej, ko so se srečali s sorodniki. Od takrat dalje v sebi še močneje čuti dva svetova in se sprašuje, kje je doma. Zaveda se, da sta njeno življenje in delo v Argentini, dom pa čuti v Sloveniji in to je zanjo kot labirint. Deželo, ki jo je prej poznala zgolj iz pripovedovanja, je tudi videla in začutila, kar je zelo obogatilo njeno življenje. Po prvem obisku je bila umetnica v Sloveniji še večkrat; med drugim je na povabilo Izseljenskega društva Slovenija v svetu dvakrat razstavljala svoja dela. Nad Slovenijo je izjemno navdušen tudi njen partner Armando, ki bi se najraje kar preselil v lepo in urejeno deželo na sončni strani Alp. Štiri mesece je celo hodil na tečaj slovenskega jezika.

Adriana

Skoraj vse umetniško ustvarjanje Adriane Omahna je povezano z dvema domovinama. Projekt Anastazija pod Južnim križem, na primer, je ustvarila, ko je po babičini smrti v njeni hiši našla pribor in vzorce za klekljanje, ki jih je babica Anastazija prinesla s seboj, ko so bežali od doma. S prodajo klekljanih izdelkov je potem v Argentini pomagala pri družinskem proračunu. Presunljivo odkritje je v Adriani sprožilo vrsto močnih čustev in premišljevanj o tragedijah beguncev, o tem, kaj pustijo za sabo ali odnesejo s seboj, o lastni identiteti … Babičino zapuščino je želela nadgraditi, njene vzorce za klekljanje prikazati skozi svoje oči vizualnega umetnika in tako je nastal omenjeni projekt. Teme njenega umetniškega ustvarjanja so najpogosteje povezane z ljubeznijo do narave in njenimi prizadevanji, da bi jo čim bolj neokrnjeno ohranili za zanamce (projekt Devet lun, Forma viva, estetske intervencije v pokrajini), zanima jo človek v svojem naravnem in/ali urbanem okolju. Na slikarski koloniji Izlake-Zagorje 2019 se je predstavila s t. i. tiskanimi rastlinami (angl. ecoprint), ki jih sicer raziskuje v različnih okoljih: na domačem vrtu, v širšem argentinskem okolju …

Adriana   Adriana   Adriana

Na slikarski koloniji je uporabljala avtohtone rastline iz lokalnega okolja, ki jih odtisne s pomočjo kisa, jedilne sode ter bakrovega in železovega sulfata. Vsak kraj ima svoj pečat, pravi Adriana, ki se namerava tovrstnemu umetniškemu raziskovanju posvečati tudi v pokoju, če lahko tako imenujemo celodnevno delo v ateljeju, od ponedeljka do sobote.

Adriana   Adriana   Adriana   Adriana

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek