Marcela Okretič: V Sloveniji sem prvič videla rasti paradižnik

Marcela Okretič: The first time I witnessed tomatoes growing was in Slovenia

Objavljeno dne/Published on: 22.03.2021
Avtor članka/Article Author: Blanka Markovič Kocen; foto arhiv M.O.

Življenje Marcele Okretič je razpeto med tremi državami: Slovenijo, Argentino in Španijo. Kot potomka Slovenca in Španke se je iz Argentine preselila v Slovenijo, starša pa sta se odločila za življenje v Španiji. »Po končani srednji šoli v Buenos Airesu sem želela potovati in takrat se je pojavila priložnost, da se ob podpori Slovenske izseljenske matice za eno leto udeležim tečaja slovenskega jezika v Ljubljani,« pravi sogovornica. »Tako sem združila željo po potovanju s spoznavanjem očetove dežele, ki me je dve leti pred tem, ko sem s starši prvič obiskala Španijo in Slovenijo ter se zavedla, kako veliko družino imam v obeh državah, močno prevzela. Dve leti po vrnitvi domov sem bila spet deležna možnosti štipendije, tokrat za tritedenski tečaj v Gorici. Sem se pa ob obisku prijateljev v Ljubljani pozanimala za študij oblikovanja oblačil in se odločila, da kar ostanem in se vpišem na fakulteto. Takrat seveda nisem razmišljala o tem, da bi ostala za vedno.

The life of Marcela Okretič is torn between three countries: Slovenia, Argentina, and Spain. Her father was Slovenian, her mother was Spanish, and she was brought up in Argentina. Later, she decided to move to Slovenia while her parents took off to Spain. “When I finished high school in Buenos Aires, all I wanted was to travel. Thanks to the Slovenian Emigrant Association, I had the opportunity to enroll in a Slovenian language course in Ljubljana,” Okretič explains. “This enabled me to fulfill my desire to travel while at the same time getting to know my father’s homeland, which first fascinated me two years ago during my visit to Spain and Slovenia together with my parents. It was then that I realized how many relatives I had in each of the two European countries. Two years after my return home, I had the chance to obtain yet another scholarship – this time for a three-week course in Gorica. When I was visiting my friends in Ljubljana, I did some research on studying fashion design and I decided I would stay here and enroll in the faculty. I must add that back then, I was not planning on staying here forever.

Kakšne so bile prej vaše vezi s Slovenijo? Kot štipendistka Slovenske izseljenske matice ste nekatere stike gotovo imeli?

Prve vezi s Slovenijo in slovenskim jezikom so bile preko učiteljice Majde Papež, ki je prišla iz Slovenije v Buenos Aires, da bi učila slovenske potomce, ki doma nismo govorili slovensko. Bila je enkratna, zelo energična učiteljica, ki me je navduševala ter mi pomagala, da sem zaprosila za štipendijo. V Ljubljani sem poznala le umetnika Jožeta Spacala, rojaka mojega očeta iz Kostanjevice na Krasu. Sem pa kmalu spoznala zelo veliko ljudi, predvsem študentov z vseh koncev Slovenije in tudi iz sveta.

Kakšni so bili prvi vtisi o Sloveniji kot domovini vašega očeta?

Očarala me je narava, vas mojega očeta, Kras. Vsi tisti sorodniki, ki so mu bili podobni in so me tako toplo sprejeli kot del družine. Preden sem šla v Ljubljano, sem preživela dva meseca z njimi med Kostanjevico na Krasu in Vrtojbo. Počutila sem se doma, pa čeprav je Slovenija tako zelo drugačna od mojega rojstnega mesta. Poleg jezika sem se naučila ogromno stvari. Mislim, da sem takrat prvič videla, kako rastejo paradižniki!

Marcela

Kostanjevica na Krasu, 1987, prvič v Sloveniji

Kako bi lahko primerjali življenje v Argentini s tem v Sloveniji?

Buenos Aires je večmilijonsko mesto, narave tam ne doživljaš kot del vsakdana, ampak le za vikend ali počitnice, in še to ne nujno. Čeprav ima Argentina čudovito naravo, od hribov do morja, je zaradi ogromnih razdalj potovanje zamudno in drago, medtem ko imaš v Sloveniji vse to na dosegu v eni uri. Stik z drugimi kulturami in jeziki je prav tako bolj dostopen v Sloveniji. Kar se tiče vsakdana, v Ljubljani lahko v enem dopoldnevu urediš več opravkov po uradih, medtem ko sem se v Buenos Airesu, na primer, za nov potni list peljala eno uro z mestnim avtobusom do središča mesta in nato čakala nekaj ur na vrsto. V osebnih odnosih pa so Argentinci bolj komunikativni in hitreje vzpostavijo stike, navzven delujejo bolj topli, ker se radi objemajo in poljubljajo, a niso zato bolj iskreni, globoki in pristni od Slovencev. Moji slovenski prijatelji so radodarni, zvesti in imamo zelo močne vezi.

Kaj pomeni biti Slovenec v Argentini v primerjavi s Slovencem v matični domovini? Marsikdaj namreč slišimo, da bi se morali Slovenci v domovini učiti narodne zavesti od svojih rojakov po svetu …

Zdi se mi, da je narodna zavest lahko nekaj lepega, ko gre za občutek pripadnosti, ki te spodbuja, da soustvarjaš okolje, v katerem želiš živeti in izpolniti svoje življenjske cilje v sobivanju z drugimi členi družbe, ne glede na to, od kod le-ti prihajajo. Če te pa omejuje in te naredi nesrečnega, ker ne prenašaš drugih narodov, potem je bolje, da je nimaš. Moj oče, ki je svoj rojstni kraj zapustil pri 13 letih, nikoli ni izgubil narodne zavesti, vendar je v Argentini in kasneje v Španiji živel v sožitju in spoštovanju drugih, in nikoli ni preziral drugih kultur. Ni me naučil slovenskega jezika, me je pa naučil spoštovanja vseh kultur, začenši z lastno oziroma lastnimi. Zrasla sem obdana z argentinsko, špansko in slovensko kulturo, moji prijatelji pa so prihajali iz priseljenskih družin od vsepovsod. Pripadnost čutim tako v Sloveniji kot tudi v Argentini in Španiji, in vse to me kot človeka obogati. Moj mož pa je Italijan, tako da najini trije otroci črpajo iz vseh teh kultur.

Marcela

Očetov 80.rojstni dan

S čim se kot producentka in oblikovalka modnih oblačil in dodatkov ukvarjate?

Poklic oblikovalke sem opravljala le nekaj let, leta 2002 sva pa z možem ustanovila Zavod Aksioma in od takrat se ukvarjam z organizacijo razstav, konferenc, delavnic in produkcijo novih projektov na področju sodobne umetnosti. Že med študijem oblikovanja me je zelo zanimalo organizacijsko delo, zato zdaj zelo uživam, ker sodelujem z različnimi ljudmi, od umetnikov, kustosov do podizvajalcev, programerjev, prevajalcev, tako da se vedno naučim nekaj novega.

Zavod je aktiven v mednarodnem prostoru – sodelujete tudi z Argentino?

Pred leti smo večkrat sodelovali z Argentino, naše delo smo predstavili v različnih institucijah. Sicer pa sem ob koncu svojega študija sama organizirala skupno modno revijo in razstavo tekstilij v Buenos Airesu, kjer smo sodelovali slovenski in tamkajšnji študenti. Iz Slovenije je potovalo 16 študentov in dve profesorici, to je bil hkrati naš absolventski izlet.

Marcela

V Argentini 1997, študenti ob postavitvi razstave, pred kulturnim centrom Recoleta

Na katere projekte ste najbolj ponosni?

Ponosna sem na dva evropska projekta, ki smo ju vodili, preko katerih smo lahko sodelovali z odličnimi partnerji in umetniki po Evropi in izvedli zanimive razstave in publikacije, ki so prek umetnosti obravnavale priložnosti in nevarnosti rabe novih tehnologij v sodobni družbi.

Kakšen je po vaši oceni položaj mladih umetnikov v Sloveniji?

Obdobje po koncu študija je praviloma najtežje, priložnosti ni veliko. V Aksiomi smo zato ustanovili posebni program U30+ za podporo mladim umetnikom, prek katerega imajo možnost razvijati projekt s profesionalno ekipo, ga predstavljati na samostojni razstavi in nato gostovati po Sloveniji in tujini.

Kaj bi iz Argentine »presadili« na slovenska tla?

Želela bi si malo več spontanosti in občutka skupnosti, ki včasih tu manjkata.

Vas mika, da bi kdaj odšli za starši v Španijo?

Z možem sva se o tej možnosti kdaj pogovarjala, a odkar imava otroke, ne več zares.

Vaš oče, Slovenec, pripravlja knjigo spominov. Ali v tem pogledu sodelujeta? Kako daleč je knjiga?

Oče je spomine sprva napisal v španščini, zdaj jih prevaja v slovenščino in moja 18-letna hčerka mu pregleduje prevod, s tem da ohranja njegov kraški značaj. Z možem si želiva pomagati pri urejanju slikovnega gradiva in oblikovanju knjige.

Marcela

V Španiji, z družino, 2019

Kakšno je bilo za vas s korono zaznamovano leto 2020?

Zelo posebno, saj sem ravnokar napolnila 50 let in je čas za introspekcijo. Poleg korone je to leto pri meni zaznamovano s tem, da sem podedovala parcelo pri Kostanjevici na Krasu, kjer so včasih moji predniki obdelovali njivo, moj oče pa je v tistih krajih kot otrok pasel živali. Zemljišče je več kot 30 let mirovalo, zdaj pa z možem in otroki od junija letos vsak vikend preživimo dan tam, si naužijemo čistega zraka in obdelujemo zemljo ob pomoči sorodnikov, ki nas veliko učijo o kraški naravi in kmetijstvu, saj sami nimamo nobenih izkušenj.

Česa si želite v letu 2021?

Želim si, da bi se kot posamezniki in družba iz pandemije česa naučili in delali za stvari, ki so se izkazale za najbolj nujne: javno zdravstvo, javno šolstvo, solidarnost.

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek