Emil Okretič

Objavljeno dne/Published on: 24.05.2021
Avtor članka/Article Author: Nadia Molek, foto: osebni arhiv in N.M.

Bilo je leto 2019, ko se je moj oče Oskar Molek na obisku v Sloveniji pridružil izletu po Primorskem z Janezom Rogljem (Slovenska izseljenska matica) in Emilom Okretičem, argentinskim Slovencem, ki danes živi v Španiji. Tudi sama sem se ekskurzije udeležila, da bi lahko opazovala, kako se odzivajo posamezniki, ki se vračajo v svoje rojstne kraje, in da bi lahko poslušala njihove zgodbe. Tako sem spoznala Emila, o katerem sem kot otrok dosti slišala, saj je bil tako kot moj oče član Slovenskega podpornega društva Triglav Buenos Aires. Emil se je v zadnjih letih lotil pisanja svoje življenjske zgodbe, ki jo je delil na Facebooku, in bo v Sloveniji kmalu izšla kot knjiga. Njegova zgodba nam lahko pokaže, da migracije in identitete niso zaključeni, zaprti, ampak kompleksni ter dinamični procesi.

It was in 2019 that my father Oskar Molek joined Janez Rogelj from the Slovene Emigrant Association and Emil Okretič, an argentine Slovene who now lives in Spain, for a trip around the Primorska region. I went along because I was eager to see how expatriates experience a visit to their homeland, and also because I wanted to hear their stories. This is how I met Emil whom I had heard a lot about as a child – just like my father, he used to be a member of the Triglav Slovenian Support Society in Buenos Aires. For the last couple of years, Emil has been busy writing down bits and pieces of his life and posting them on Facebook. In Slovenia, they will soon be published as a printed autobiography, bearing witness to how migrations and identities are never finite and closed – rather than that, they are complex, dynamic processes.

Kmalu bo s pomočjo Slovenske izseljenske matice izšla knjiga tvojih spominov, Poti mojega življenja. Zakaj si začel s pisati svojo zgodbo?

(z nasmehom) Mogoče zaradi sebičnosti? Ker si želim, da vsi vedo, kaj sem počel v življenju? Saj pravijo, da mora človek v življenju posaditi drevo, imeti otroka in napisati knjigo, kajne? Ne, bila je ideja moje sestre. Z njo sem si v letih po 2000 dolgo dopisoval in v pismih opisoval spomine našega otroštva. Že takrat me je spodbudila, naj zapišem družinske spomine. Ko sem začel pisati in objavljati na Facebooku, sem videl, da imam veliko prijateljev iz športa, službe, ki so bili nad mojimi zgodbami zelo navdušeni, in to me je dodatno spodbujalo.

Za tiste, ki te še ne poznajo - kako se je začela tvoja migracijska zgodba?

Z družino smo se iz Kostanjevice na Krasu izselili po drugi svetovni vojni, to to je septembra 1947, preden je vlada zaprla meje.

Kaj je pomenilo za ljudi, da je Socialistična federativna republika Jugoslavija zaprla svoje meje?

Po drugi svetovni vojni je SFRJ zaprla meje za osem let, kar je pomenilo, da ljudje niso smeli zapustiti države.

Zakaj ste šli v Argentino?

V Argentini je živel stric, Albin, ki se je izselil že prej, v letu 1928, s tremi prijatelji iz naše vasi, Franciscom Spačalom in Franciscom Okretičem. Stik z njim smo ohranili. V pismih je mojega očeta vabil v Argentino in mu ponujal delo v svoji delavnici za tesarstvo in tapetništvo v Buenos Airesu. A namesto tega, da bi šel v Argentino v tridesetih letih, ko je bila naša regija že pod Italijo, se je oče odločil za študij mizarstva v Ljubljani, torej v Jugoslaviji. Ko je vojna izbruhnila, ga je ta stric spet povabil v Argentino, da bi se ji izognil. Toda iz italijanske vojske so ga rekrutirali za napad Etiopije. Namesto v Argentini smo torej med vojno morali ostati doma. Oče se je lahko vrnil iz Afrike šele leta 1943, ko je Mussolini padel. Pridružil se je Osvobodilni fronti. Ko se je vojna končala, je resno začel razmišljati o emigracji. Možnost za nas je bila Kanada, ker je dobil priporočilo od poveljnika z višjim činom, pripadnika zaveznikov. Ampak oče in mama sta bolj zaupala mojemu stricu, ki je vedno pripovedoval, koliko dela je bilo v Argentini. Najprej smo tri mesece preživeli v Trstu, kjer je oče pridobil papirje za potovanje. V Genovi smo se vkrcali na ladjo Philippa. Potovanje je trajalo 28 dni, v Argentino smo prispeli 13. januarja leta 1948, bilo je zelo vroče. Na pomolu sta nas pričakala stric Albin in Karolina Spačal, mamina sestrična.

Emil Okretič

Družina Okretič, skupaj s sorodniki in prijatelji, januarja 1948, v času, ko so prispeli v Buenos Aires. “Na levi je moj oče Vlado. Jaz stojim pred njim. Pred menoj, na levi, je sestra Irena, na desni mama. Pred njo moj brat Albin,” je razložil Emil.

Koliko si bil star?

13 let. Moj brat 10 in sestra 7. Prispeli ste v istem obdobju kot slovenska politična emigracija.

Ste imeli stike z njimi ali s prejšnjim valom Slovencev?

Nismo prišli kot begunci, ampak kot priseljenci. Nekaj mesecev smo živeli pri stricu ... Zaradi naših sorodnikov, ki so se tod naselili že prej, smo začeli hoditi v klube te skupine. Hodili smo v Slovenske domove v Villa Devoto. Tam so bili trije domovi - Zarja, Ljudski Oder, in Naš dom - zelo blizu skupaj. Mi smo hodili v Naš dom, ker so tja tudi hodili naši prijatelji in sorodniki. Peli smo v pevskem zboru, rojaki so igrali baline, imeli smo slovensko gledališče. Obiskali smo tudi druge slovenske domove, ko je bila kaka obletnica ali praznovanje.

Z mamo, bratom in sestro smo hodili na slovenske maše medvojnih Slovencev v cerkev v La Paternalu, v Av. del Campo in Chorrarin. Tam je bil samostan, kjer so bile slovenske sestre, ob njem pa cerkev Santa Ana, kjer je delal slovenski duhovnik.

Toda ko je moj oče umrl, leta 1956, sem nehal hoditi v klube. Po eni strani, ker sem se takrat začel ukvarjati z gimnastiko, po drugi pa je v tem obdobju argentinska vlada iz političnih razlogov zaprla naše domove. Odnos s Slovenijo sem znova vzpostavil šele v sedemdesetih, ko so začeli graditi Triglav. Leta 1974 sem se včlanil v Jugoslovansko Podporno Društvo Triglav, v osemdesetih pa so se pridružili tudi drugi člani družine. Postal sem član upravnega odbora, med letom 1995 in 1996 sem bil podpredsednik, hkrati pa sem bil zadolžen za komisijo za kulturo.

Emil Okretič1995. Emil Okretič predstavi v Triglavu Slovenskega veleposlanika Janeza Žgajnarja in ženo. Vir: osebni arhiv Emila Okretiča.

Kako si doživel proces integracije v novo državo?

Nikoli nisem imel težav z Argentinci. Osebno menim, da se je priseljenec dolžan prilagoditi posebnostim nove države. A to ne pomeni, da zaradi tega pozabiš na svoj izvor in kulturo. Edino, kar sem poskušal skriti, je bilo moje italijansko državljanstvo, ker sem prispel z italijanskim potnim listom. Italijani so mi v času Mussolinija spremenili ime in priimek, postal sem Emilio Oreti, in ne več Milan Okretič. In to sem hotel prikriti, ker mi ni bilo všeč, da me vidijo kot Italijana. V Argentini smo se potem vrnili k prvotnemu priimku. Po imenu pa sem postal Emil.

Ali ste se lahko kdaj vrnili v domovino?

Leta 1980 sva z ženo prvič potovala v Slovenijo. V letu 1987 pa drugič, tokrat tudi s hčerkama Marcelo in Vaneso. Najeli smo avto in potovali po takrat skupni državi Jugoslaviji ter tudi nekaterih sosednjih državah. Udeležili smo se celo letnega piknika Slovenske Izseljenske matice v Škofji Loki. Obiskal sem tudi SIM, bil na sestanku z Leo Deželak in odnesel številne vsebine in material za Triglav. Moji otroci Alexis, Marcela in Vanesa so se tudi vrnili, ker so kot potomci dobili štipendijo za tečaj slovenščine. Marcela je v Sloveniji kar ostala, in od takrat naprej smo bolj ali manj stalno potovali v Slovenijo.

In zakaj ste se pozneje odločili migrirati v Španijo?

Konec devetdesetih let smo zapustili Argentino, ker so bile razmere tu slabe in so bili naši štirje otroci že v Evropi ... Trije v Španiji, rojstni državi moje žene, skupaj z dvema vnukoma, in Marcela v Sloveniji. Leta 1999 je moja žena Mary Cruz potovala v Španijo, da bi pomagala hčerki Alejandri pri rojstvu njenega drugega otroka. In nenadoma me po telefonu vpraša, če bi se preselili v Španijo. Dokončna odločitev je prišla čez nekaj dni. Ravno sem se upokojeval, žena pa se je zaposlila v optiki in kot učiteljica tai-chí. In potem je s kolegom odprla telovadnico.

Oblikovali ste torej transnacionalno družino.

Da. Moja mama se je celo v istem obdobju preselila v ZDA, v Chicago, kjer je živela sestra. Brat pa je ostal v Argentini.

Osredotočila bi se spet na knjigo. Vedno se mi je zdelo zelo zanimivo, da si na Facebooku objavljal poglavja s fotografijami. Za koga pišeš? Za katero publiko?

To, da objavljam na Facebooku, je predlagal moj sin Alexis, a sprva me je bilo kar nekoliko sram. Pišem za potomce, da bodo na primer vedeli, kaj se je z drugega vidika zgodilo med drugo vojno. Ker tisti slovenski begunci, ki so preživeli vojno, umirajo in potomci morda poznajo samo del zgodbe.

Zakaj pišeš v španščini?

Ker slovenskega knjižnega jezika ne obvladam dobro. Slovenske šole praktično nisem opravljal, razen med vojno. Naučil sem se kraško narečje, ki se razlikuje od jezika, ki se govori v Ljubljani. In iz tega razloga sem se bolje počutil pri pisanju v španščini, jeziku, ki sem se ga naučil po 52 letih življenja v Argentini.

Kakšnega odziva ste bili deležni z objavami na Facebooku?

Marsikdo se je veselil mojih zapisov in mi svetoval, naj nadaljujem. Dobil sem pohvale in s tem spodbudo svojih prijateljev iz otroštva, športa, pa tudi od tvojega očeta in Roka Finka, prav tako od Janeza Roglja, ki mi je potem predlagal, naj iz tega naredim knjigo.

In kaj je Emil: Slovenec, Italijan, Argentinec, Španec?

Ker sem prvih 13 let živel v svoji domovini, 52 let v svoji posvojeni državi Argentini in za zdaj že 20 let v Španiji, me preveva sentimentalni dvom, ko gre za občutek pripadnosti eni ali drugi državi. Ampak s srcem pripadam vedno moji rojstni zemlji.

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek